»Mi napredni (progressives) verjamemo v raznolikost in hočemo za mizo ženske, črnce, Južnoameričane, geje in muslimane – hm, če le niso konservativni. Čeprav so univerze skala naprednih vrednot, pa omalovažujejo eno vrsto raznolikosti: ideološko in versko. Z ljudmi, ki se po videzu razlikujejo od nas, se počutimo dobro, dokler mislijo enako kakor mi.« Tako Nicholas Kristof začenja svojo kolumno »Priznanje liberalne nestrpnosti« v časniku New York Times (7. maj 2016).
Pred desetletjem sta zgodovinarja Mark S. Massa in Philip Jenkins izdala vsak svojo študijo o antikatolištvu v ZDA. Podnaslov, enak pri obeh, je zgovoren: »Zadnji sprejemljivi predsodek«. Massa pokaže, kako je nazor ameriških katoličanov nenehno – nemalokrat (zlo)namerno – napačno razumljen in se ga na osnovi tega popačenega konstrukta napada. Jenkins ob navajanju primerov ugotavlja, da je žaljenje katolištva za razliko od drugih religij redko cenzurirano in se ga ne obravnava kot sovražni govor. Tudi zgodovinska stroka ima dvojna merila: »Če je bilo sprejemljivo, da so muslimani v 7. stoletju osvojiti krščansko Sirijo in Palestino z mečem, zakaj naj bi bilo potem tako zelo narobe, če so ju štiri stoletja kasneje kristjani hoteli dobiti nazaj s svojimi sulicami?« Zakaj naj bi bilo osvajanje z džihadom sprejemljivo, vrnitev izgubljenega zločin? Po Jenkinsovem je treba vse religije obravnavati enako, najsi gre za spoštovanje ali kritiko: »Človek ne sme jemati na lahko črnih herojev in mučencev, aidsa ali udrihanja čez geje, toda ko ima opravka s katoličani, je vse dovoljeno.«
Liberalna aroganca
Kristof opozarja na škodljivost »liberalne arogance«, ker drugače mislečim odreka, da bi mogli kaj prispevati h kakovosti življenja, družbenih odnosov in k razvoju znanosti. Na osnovi štirih raziskav pokaže, da je v ameriški akademiji na delu diskriminacija. V humanistiki je 6-11 odstotkov republikancev, v družbenih vedah pa 7-9 odstotkov. »Konservativce je mogoče najti v znanosti in ekonomiji, na področju antropologije, sociologije, zgodovine in literature pa so dejansko ogrožena vrsta. (…) Nasprotno pa se ima kakšnih 18 odstotkov družboslovcev za marksiste. Tako je v nekaterih disciplinah laže najti marksista kakor republikanca. Videti je, da je maloštevilnost konservativcev vsaj deloma posledica diskriminacije.« Stanje je še slabše, ko pride do religije: katoličanom so se zdaj pridružili še evangelikalci, protestantski fundamentalisti. Sociolog George Yancey je ugotovil, da »59 odstotkov antropologov in 53 odstotkov profesorjev angleščine ni pripravljeno zaposliti človeka, če bi vedeli, da je evangelikalec.«
V svoji arogantnosti imajo liberalci politično in idejno drugače misleče za ne prav bistre, če že ne kar za bedake. Zato jim Kristof postreže z nekaj imeni. »Richard Posner je bolj ko ne konservativen, a je najbolj citiran pravni strokovnjak vseh časov. Condoleezza Rice bi s svojo izkušnjo in inteligenco dvignila vsak oddelek politične znanosti. Francis Collins je evangelikalski kristjan in znamenit genetik, ki je vodil Projekt človeški genom in National Institutes of Health. In če pravite, da je konservativce še mogoče tolerirati, medtem ko evangelikalcev ne – prav, ali res pravite, da bi diskriminirali pastorja po imenu Martin Luther King Jr.?« Kristof sklene razmišljanje o liberalni nestrpnosti z željo, da bi stekla razprava o ideološki različnosti, ki se mu zdi »liberalna slepa pega«.
Kako škodljiva je takšna slepota, se zavedajo znanstveniki, ki so pod vodstvom Jonathana Haidta (poznamo ga po delu: Pravičniški um: zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija) ustanovili spletno nepravoverno akademijo. Njeni člani ugotavljajo, da imamo opraviti z »izgubo ali pomanjkanjem ‘raznolikosti zornih kotov’. Do tega prihaja, ko sleherni v stroki razmišlja enako o pomembnih vprašanjih, ki v resnici niso dorečena. Nočemo raznolikosti mnenj o tem, ali je Zemlja okrogla ali ploščata. Toda ali hočemo, da imamo vsi enake predpostavke pri preučevanju rase, razreda, spola, neenakosti, evolucije ali zgodovine? Ali more biti raziskovanje z ideološko uniformirane in pravoverne akademije res tako dobro, koristno in zanesljivo kakor raziskovanje z bolj nepravoverne akademije? (…) Raziskovalci, ki imajo različne vrednote, politične identitete in intelektualne predpostavke in se ne strinjajo z objavljenimi odkritji, bodo opravljali drugačne raziskave, prišli do nasprotnih rezultatov in stroka bo postopoma izluščila resnico. Razen če ni nikogar več, ki bi mislil drugače. Ali razen, če se tisto malo takšnih ljudi ne upa glasno govoriti, ker pričakujejo v odgovor jezo, celo preganjanje. To se dogaja, kadar so izzvana pravoverna verovanja in ‘svete’ vrednote.«
Kako rad bi rekel, da je vsakršna podobnost med razmerami v ZDA in pri nas zgolj naključna. Žal temu ni tako, čeprav bodo naši naprednjaki in liberalci v svojem protiameriškem zanosu hiteli razlagati, da je to dokaz več, kako v Ameriki ni ne svobode ne enakopravnosti. Res je, da radi pometajo pred drugim pragom, v svetu pred »imperialističnim«, doma pa »katoliškim«. Zato velja Kristofova kritika po njihovem za vse, razen zanje. Vendar ni njihov prag nič bolj čist kakor sosedov, kot kažeta naslednja primera.
Histerični antiklerikalizem
Naša država obhaja ta mesec srebrni jubilej. Ivan Oman, ki je nemalo zaslužen, da imamo svojo državo, je razkril (Siol.net), kako sta nas v sedanji nezavidljivi položaj pripeljala ravno liberalna aroganca in zaslepljenost. Sogovorniku, ki je menil, »da so pri SDZ-ju rahlo zviška gledali na druge partnerje v Demosu,« je Oman odgovoril: »Videli smo, kako se obnašajo, saj nismo bili slepi. Ampak vedeli smo, da jih tudi mi potrebujemo. Navsezadnje je pa prav to obnašanje, kakršno je bilo, krivo za stanje, kjer smo sedaj. To se je najbolj pokazalo spomladi 1992, ko je levi del Demosa paktiral s komunisti, da so zrušili Peterleta, in je šlo, kamor je pač šlo.« In kaj je res sesulo Demos? »Šele pred nekaj leti, ko sem v Delu prebral, da je Josip Vidmar vzkliknil: “Kako zaboga ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?” mi je postalo jasno, zakaj je bilo tako nasprotovanje Peterletu s strani Rupla, Bavčarja, Bučarja in še koga.«
Naše liberalce je v razbijanje Demosa bolj gnal histerični antiklerikalizem kakor privatizacija. »Da, razpad Demosa je huda napaka, obenem pa le odslikava dejanskega stanja. Osnovni problem za razpad je antiklerikalizem. Drugo je pa vprašanje privatizacije. (…) Spomenka Hribar ima gotovo velike zasluge za vse, kar se je dogajalo. Tine Hribar tudi in Peter Jambrek. Šlo je za histerični antiklerikalizem in tudi vsi spori Rupla s Peterletom so v tem kontekstu. Pa klerikalizma v resnici nikjer ni bilo. Kdor pa ne ve, kaj je klerikalizem, naj se pouči. Razumem, da so predvojni SLS označevali za klerikalnega, saj je bil ves čas na čelu stranke klerik. In to še tudi potem, ko to ni bilo več potrebno. Celo po smrti Antona Korošca so leta 1940 spet izbrali duhovnika Franca Kulovca. Vendarle je stranka ves čas ostala demokratična in že Krek je znotraj nje opozarjal: “Z mahom prerasli klerikalizem nima prihodnosti.”«
Glede na to, da stanje duha v Sloveniji še vedno krojijo ljudje, ki so zrušili Demos, bo naša država v imenu »liberalnosti« še dolgo izključevalna in monološka. Spomenka Hribar kot kakšna zvezda repatica vedno znova preleti medijsko nebo, ko je treba zaustavljati desnico ali/in očrniti Cerkev. Njen soprog še kar naprej odkriva »fašistoiden klerokatolicizem« in »slovenski militantni katolicizem« (ja, tako to zgleda, ko se ima proizvajalec etiket za misleca!). Tak etiketni konstrukt, ki ne obstaja, kot je povedal Oman, razglaša Hribar za »siamskega dvojčka revolucionarnega komunizma«. S tem jemlje dobro ime vsem, ki gledajo na svet drugače od njega, in sicer v spisu z naslovom: »Posvečenost mrtvih in vrnitev dobrega imena«. Satira, ironija, slepota …!?
Hribarjev spis, ki sicer že neštetič reciklira vedno isti konstrukt, je moč najti v knjigi Deus vult. O vrednotah kristjanov. Spisal jo je dr. Iztok Simoniti, ki po Hribarjevi metodi ustvari iz monoteizma, posebej katolištva, monstrum; tega ga krivi vsega zla v svetu in ga nato lakotno sesuva. »Cerkev skupaj z drugimi institucijami Zahoda ustvarja globalno nepravičnost in spodbuja mučeništvo in maščevanje drugih civilizacij. Krščanstvo je namreč danes najbolj osovražena religija, pa ne zato, ker je najbolj razširjena, temveč zato, ker s ‘krajo tujih vernikov in ozemelj’ simbolizira brutalno ekspanzijo Zahoda. Zato je nasilje proti kristjanom, ki ga je sprožil Benedikt XVI. z govorom na univerzi v Regensburgu (2006) paradigmatično za kler. (…) Ko papeži ščuvajo svoje proti drugim, tudi druge hujskajo proti svojim; kadar pa trdijo, da je Katoliška cerkev edina prava, ščuvajo kristjane proti kristjanom. Svet zaradi kristjanov nikoli ni bil boljši. Vatikanske cerkve – so, historično gledano, v imenu Boga naredile mnogo več zla, kot pa so ga preprečile, Menim tudi, da etični sistem in vanj vpete vrednote kristjanov nasprotujejo zahodni svobodi« (112). Simoniti si predstavlja, da pozna monoteiste bolje od njih samih. »Mislim, da je tudi danes toleranca poklicnih mon(ote)istov navidezna; zato ne verjamem, da so se enobožci sploh sposobni med seboj iskreno spoštovati, kaj šele, da bi spoštovali ateiste, animiste in brezbrižne« (200). Ob prebiranju Simonitija, sem pomislil, da bi bilo knjigo bolje nasloviti ali Deus Simoniti vult (Bog Simoniti hoče) ali krajše: Simoniti vult. To je liberalčeva vera v svoj izključni prav in hotenje / prepričanje, da so drugi povsem za nič.
Liberalna država – KONSERVATIVNA politika
Pa smo spet pri kolumnistu New York Timesa.
Po objavi kolumne je prejel ogromno pošte, piše v pismu 26. maja. V njem ugotavlja, da redko kdaj doživi širše strinjanje, da pa je bil zaradi Priznanja liberalne nestrpnosti dežen izjemnega soglasja. »Skoraj vsak liberalec je trdil, da se prekleto motim. ‘Z idioti ne moreš napraviti nič novega’, je bil najpogostejši komentar. Sledil je: ‘Konservativci so omejeni in prepričani, da imajo prave odgovore.’ (…) Gotovo, so bedasti ali dogmatični konservativci, prav tako kakor so bedasti in dogmatični liberalci. Zato se izogibajmo bedastih in dogmatičnih, ne da bi uporabljali politiko ali vero kot priročno mero za mentalno bistrost. Neliberalnost gojijo zdaj na univerzi liberalci.«
V Sloveniji ni neliberalnost značilna le za univerzo, marveč za vse veje oblasti z medijsko vred. Zato želim svoji državi ob njenem srebrnem jubileju, da bi liberalci prenehali biti grobarji svobodomiselnosti in pluralnosti in bi končno le uvideli, da »Slovenija potrebuje liberalno državo in konservativno politiko«, kot je modro ugotovil Ivan Oman.