Vladajoči politiki se ne morejo in tudi nočejo otresti dediščine revolucije. Sodelovanje s Katoliško cerkvijo in tudi drugimi krščanskimi Cerkvami jim je le predstava za tujino. Zaradi kulturnega marksizma in prebujenstva, tako v Evropi kot po svetu, kmalu tudi ta igra ne bo več potrebna. Karitativna dejavnost Cerkve je dobrodošla, vse drugo pa je zelo moteče.
Blatenje uršulink
Podjetnike z bajoneti v morje, migrante v naša mesta in domove ter klošarje k uršulinkam! To je »konsistentni« politični program naše ekstremne Levice. Na njene viže navdušeno plešejo državni zbor, vlada, sodišča, komisija za preprečevanje korupcije in varuh človekovih pravic, če naštejemo najpomembnejše levičarske trdnjave. Pa seveda tudi z denarjem zasuti nevladniki, ki ustvarjalne ljudi ogrožajo podobno kot varoje marljive čebele. Tudi vse navadne ljudi, kot nas ima elita navado poimenovati, silijo na plesišče, ki je vse bolj in bolj pod vodo.
Minister Luka Mesec je nizu lunatičnih izjav in ravnanj ob koncu lanskega leta dodal še eno. Na vsem lepem je pozabil na ponarodelo krilatico o ločitvi Cerkve (kakopak katoliške) od države. Pozabil je tudi, da so v državnem zboru pred nedavnim potrdili ugotovitev Aste Vrečko o družbeni nekoristnosti verskih skupnosti. Ni mu jasna niti razmejitev med nalogami ministrstva oziroma vlade in občin.
Minister je sramotil uršulinke in trkal na njihovo vest ter se skliceval na njihovo človekoljubno poslanstvo, češ da sebičnice klošarjem odrekajo gostoljubje. Podlo! Levica ne zamudi nobene prilike za netenje kulturnega boja, če ne gre drugače tudi na hrbtih klošarjev. Tak način zavzemanja za ljudi s skrajnega družbenega roba je vse prej kot primeren. Časi, ko so uršulinkam komunisti ukradli (nacionalizirali) samostan, so vendarle mimo in samo upamo lahko, da se ne povrnejo. Ta ubogi igralec v vlogi ministra, ki je na začetku vladanja neprištevno obljubljal tisoče in tisoče novih stanovanj, se zdaj osebno ukvarja z drobnarijo, kot je dnevna oskrba klošarjev. Lukec pač gradi v peskovniku. Ne minister Luka Mesec ampak župan Zoran Janković je tisti, ki naj bi poskrbel za vsaj približno dostojno oskrbo klošarjev. Kjerkoli, ali v številnih zapuščenih zgradbah ali praznih lokalih, nikakor pa ne z izsiljevanjem uršulink in njim podobnih, ki so po mnenju vladajočih tako in tako družbeno nekoristni ljudje in ustanove. Če se hvali z nadstandardnim zavetiščem za živali, bi se lahko pohvalil tudi z dostojno oskrbo ljubljanskih klošarjev. Župan dela, vendar žal dela samo stvari, ki rodijo finančne ali ideološke sadove.
Maša za domovino ni damski program
Predsednica republike Nataša Pirc Musar se že eno leto uči biti predsednica vseh državljanov, tistih, ki so jo volili in tistih, ki je nismo. Pri učenju je neuspešna in le kdaj pa kdaj zleze na kakšnem popravnem izpitu. Eden od neuspešnih popravnih izpitov je bila decembrska maša za domovino. Verjetno so jo svetovalci prepričali, da vztrajanje pri ignoranci maše za domovino ni primerno, zato je k maši poslala svojega moža, bogatina in poslovneža ter uživalca državne apanaže, ki je v stolnici v prvi vrsti zasedel častno mesto. Maša za domovino ni dobrodelni dogodek oziroma tako imenovani damski program, ki se ga udeležijo soproge (ali soprogi) vladarjev, temveč prvovrstno srečanje diplomatov, politikov in funkcionarjev. Seveda ne smemo spregledati osnovnega namena maše, njene duhovne razsežnosti, zahvale in priporočanja za Božje varstvo domovine. Draga predsednica, vendarle bi se kazalo ponižati in letos junija pred dnevom državnosti prestopiti prag stolnice – z dovoljenjem Kučana in Türka ali pa brez.
So bili v Stožicah otroci cvetja?
Predsednica republike se je odzvala vabilu in se v Stožicah udeležila osrednjega dogodka na Evropskem srečanju mladih, večerne molitve 30. decembra. Seveda tudi tam z njene strani ni šlo brez zdrsov. Le kje se mudi strokovnjakinja za protokol Ksenija Benedetti, ki se je nekdaj utegnila ukvarjati z zapetim gumbom njej antipatičnega politika, da ne vidi Nataše Pirc Musar sedeti med nadškofom Stanislavom Zoretom in škofom Leonom Novakom s prekrižanimi nogami, kot bi sedela na barskem stolčku ali na kavču v Ruski dači?
Še bolj od nepoznavanja bontona je potrebno kritizirati predsedničino pozdravno pismo, ki so ga prebrali tisočem tam zbranih romarjev. Romarjem pri molitvi, ne nekim mirovnikom, ki naj bi se prišli družit v Ljubljano. V pismu se je namreč izogibala bistvu dogajanja in besedičila o miru in druženju. Saj še pomnimo, da so se tudi otroci cvetja (hipiji) v drugi polovici prejšnjega stoletja družili in se šli pacifizem, za dobro vago pa se še drogirali. Plemenito poslanstvo in duh, ki vejeta iz Taizeja, pa sta še vse kaj drugega kot zgolj druženje. Tega nekdanja ateistična botra, kot vse kaže, ni mogla ali hotela dojeti.
Dražgoše 2024
Tudi letos bo uprizorjen srhljivi ples okrog betonskega jaška, kamor so zmagovalci revolucije zmetali kosti nesrečnih Dražgošanov. Ni bilo dovolj, da so jih pijani partizani začetku januarja 1942 prepustili v nemilost in gotovo smrt okupatorju, ampak jim njihovi dediči še danes ne dajo mirno počivati v posvečeni zemlji dražgoškega pokopališča. Njihove grobove so po »osvoboditvi« oskrunili in trupla zabetonirali v oltar revolucije. Igra brez meja z mrtvimi dražgoškimi katoličani se nadaljuje v letu 2024. Krvni in ideološki dediči revolucije zlagani mit uspešno predajajo novim generacijam Slovencev.
Bo letošnja spominska proslava totalnega poraza v Dražgošah preizkus verodostojnosti predsednice republike? Če se bo udeležila vražjega plesa, bo snedla lastne besede o (ne)razdvajanju državljanov in državljank. Prav s tem izgovorom je julija lani izpolnila pričakovanja svojih političnih mentorjev in ni šla na spominsko slovesnost v Rog. S svojim zelo verjetnim prihodom v Dražgoše bo grdo poteptala tudi obljubo o prizadevanju za spravo, ki jo je dala Pedru Opeki. Izkazalo se bo, če je bilo njeno srečanje z misijonarjem zgolj umazana politikantska igra, predstava za domačo in tujo javnost, predvsem domačo. Njo v tujini sicer malo kje poznajo, nasprotno pa je Pedro Opeka zelo znana osebnost, ki jo v širnem svetu sprejemajo z vsem spoštovanjem in brez politikantstva.
Morda pa ne bi bilo slabo, če bi ta, ki doma in v državi nosi hlače, v Dražgoše poslala svojega moža in ob tem ohranila svojo rdečo dušo neomadeževano ter opravičila soprogovo januarsko apanažo.
Vse leve vlade, kar smo jih imeli po letu 1992 niso bile nič prida, ampak sedanja, golobja, pa izstopa po svoji bednosti. Ne samo, da delajo samo škodo, še med ministre so nanovačili ljudi, ki v resnih državah ne bi bili primerni niti za pometanje cest. Njihovo navedeno obnašanje ob raznih prilikah pove vse o njih. In ob vsem tem si še upajo obregovati se ob Katoliško cerkev.
Človek bi se temu smejal, če ne bi zaradi njih tonila vsa država in mi z njo.
strupeno pero, ni kaj dodati. Piscu priporočam previdnost, saj je dame kar nekaj skupaj v hlačah in obzirnost – njena udeležba in nagovor pri molitvi v Stožicah sta vzpodbudi katoličanom v RS. Pogrešam širino, človečnost in preudarnost nekdanjega predsednika g. Botuta Pahorja.
Uršulinke hočejo preprečiti, da bi kdo služil na račun klošarjev. Nekateri imajo namreč interes, da klošarji obstajajo, in ignorirajo dejstvo, da sv. Vincencij ni imel interesa, da klošarji obstajajo. Žal je tako, da nekateri delajo t.i. dobrodelni biznis. To pa nikakor niso OSU. Sv. Vincencija bi one podpirale.