Tretja oddaja Vide Petrovčič o RTV v torek, 18. oktobra, zvečer je posredovala tudi stališča, na katera se moram odzvati.
Dr. Igorja Lukšiča imam za kritičnega intelektualca in družbenega delavca, a njegovo zagovarjanje novega zakona Golobove vlade o RTV in stališča do tako imenovanih posegov v RTV v oddaji milo rečeno presenečajo, posebej glede na nepristranskost, o kateri je bil govor in jo je izpostavil tudi predstavnik BBC.
Kako bi mogel biti prihod Uroša Urbanije za direktorja TV problem, saj je prej urejal nevzdržne razmere na UKOM-u? Ali ne bi smel biti direktor Televizije človek, ki se spozna na medijske zadeve, ker je že deloval na tem področju in je tudi na UKOM-u utrdil relevantne izkušnje z nepreglednim poslovanjem javne službe? Ali ni premajhna urejenost – o tem se že leta govori – eden glavnih problemov tudi RTV Slovenija?
Pravil ne spoštuje le manjšina novinarjev
O njeni pomanjkljivi nepristranskosti so pa govorili tudi drugi sogovorniki. Govor je bil tudi o nespoštovanju pravil pri manjšini novinarjev, kar bi bil na primerljivih ustanovah razlog za odpoved. Tudi predstavnik BBC je izpostavil, da morajo biti novinarji lojalni zavodu, v katerem delujejo. Saj vendar Igor Lukšič dobro ve, da glede tega na RTV še zdaleč ni vse prav in da delovanje teh novinarjev ni niti nepristransko niti odgovorno. Torej z novim vodstvom se ni zgodil noben prevzem, o katerem je govoril Lukšič, pač pa se uveljavlja le nepristranskost, kot so ugotavljali drugi sogovorniki.
Še bolj čudno je torej, da dva neodvisna sogovornika zagovarjata uniformiranje televizijskega delovanja – v finančnem in vsebinskem smislu, kot ga predvideva novi zakon, ki je nastal v ozkem krogu levice, bil sprejet na horuk, brez širšega družbenega soglasja ter sploh brez ozira na poslušalce/gledalce, ki plačujemo prispevek, kar je bilo tudi izpostavljeno na omizju. Čudno, da v demokratični državi nekateri ne prenesejo nepristranske in od gledalcev plačevane televizije. Ali se člani SD ne morejo sprijazniti s tem, da bi v njej izgubili monopol, in ga zato hočejo z novim zakonom spet utrditi?
Večina katoličanov občuti zapostavljenost ob spremljanju programov – le redki pa ne: od kod razlike?
Še bolj me je presenetil režiser in pred tem predsednik Programskega sveta RTV Miran Zupanič. Čudim se, da se kot katoličan ne počuti zapostavljenega na RTV, ko imamo številni verni z njo probleme, ker nas zapostavlja in marginalizira. Primerjava programov pri nas in v tujini na radio in TV kaže, da smo deleč pod nivojem verskih vsebin pri sosednjih državah. Odgovor Danijela Posleka, da je poskrbljeno za versko glasbo pri jutranji misli na radiu, ne drži popolnoma. Podobno glede ljudske glasbe, glede verskih vsebin na prvem programu, na Valu 202 pa sploh, razen na programu Ars. Dalje Slovenija nima prenosa sv. maše na 1., najbolj aktualnem programu nacionalnega radia, kot ga imajo v več drugih državah Evrope. Res je, da ima Studio ob 17h kdaj ob praznikih oddajo o verskih vsebinah.
Sicer pa praviloma Slovenci, ki zagovarjamo katoliška stališča, v oddaje o relevantnih nacionalnih, kulturnih, političnih ali moralnih vprašanjih nismo povabljeni in so katoliška in verska stališča, npr. glede zaščite družine, zakona, splava in evtanazije, vloge vere v družbi, sprave, zapostavljena, kar potrdi že bežen vpogled v oddaje na radiu in kdaj tudi na TVS.
Vključevanje različnih mnenj pomeni, da so slišana tudi na nacionalnem radiu in televiziji
Kako naj verni podpiramo, da bo v naši družbi še naprej prevladovala nasilna politika, ki sistematično reže krščanske družbene temelje? Vključevanje pomeni, da se o temeljenjih krščanskih vrednotah govori javno in z vključevanjem vseh za tak dialog relevantnih stališč. Čudim se, kako lahko Miran Zupanič zagovarja novi zakon, ki v postopku in dikciji ukinja pluralnost RTVS. Kako lahko demokrat zagovarja vsebinsko enoumni zvarek ter finančno samovoljnost manjšine nad sredstvi vseh državljanov?
Bolj kot za demokratičnost in nepristranskost gre za korenit zasuk RTV v strankarski voz. Saj je že premier jasno povedal, da hoče zavzeti RTV. Nehajmo se torej sprenevedati. Ali ne gre za zelo prosojno politikantstvo? Nika Kovač to še dodatno in brezsramno umešča v levičarske agende svetovnih razsežnosti, kar analitiki označujejo kot mehki totalitarizem, kot vodilo politične agende, ki hoče osvajati svet ter uničiti narode, človeka in njegovo prihodnost. Ali ni na mestu slogan: Konservativci vseh dežel združite se, če hočemo ohraniti (conservare) pristne človeške temelje?
