Berem na Siolu in se čudim.
“V Blatnem dolu so stvari seveda drugačne. Poleg politike je bila glavni vir zabave, zanimivosti in škandaliziranja te dni ustanovna seja novega sveta RTV Slovenija. Predvsem tisti del politično-medijskega mehurčka, ki je blizu nekdanji oblasti, si je dal s tem dogodkom veliko opraviti. In pri tem ni izbiral besed.
Ljudje, ki so jih sicer polna usta jadikovanja nad stanjem pravne države (in za katere se pogosto zdi, da so zgolj pol koraka stran od Ordnung und Disziplin), so pobalinsko pozivali k izogibanju plačila RTV prispevka. Drugi – na primer strankarski šef prej omenjenih pobalinov – so med članstvom novega nadzornega organa RTV Slovenija iskali komuniste. Spet tretji, kobajagi medijski profesionalci, pa so obupavali nad stanjem in se na glas spraševali, kako bo javni zavod sploh lahko opravljal svoje poslanstvo.
Pri tem so seveda gladko pozabili bistvo. RTV Slovenija je pohabljena zaradi politično nastavljene združbe, ki je osemnajst mesecev kolovratila in lomastila po Kolodvorski. Resda je imela nacionalka vrsto težav že pred prihodom Graha Whatmougha, Urbanije, Gregorčiča in kompanije. A ti liki so rušenje javne RTV navili na enajst, kot se reče.
Zato je njihovo pritoževanje nad potekom ustanovne seje sveta RTV, milo rečeno, navadno sprenevedanje. Ne le, da so naredili vse, kar so lahko, da bi ohranili ustroj RTV, kot si ga je pred skoraj dvajsetimi leti zamislil Branko Grims. Še potem, ko je ustavno sodišče razrešilo pat pozicijo glede začasnega zadržanja in je novi zakon o RTV začel veljati, so iskali načine, da bi ovirali ustanovitev novih organov in jim oteževali delo. Itd. itd. v podobnem stilu naprej.” Vir: https://siol.net/novice/kolumne/konec-sveta-kot-ga-poznamo-ne-vracajte-studia-city-608571
Zastrupljenost z levičarstvom presega najhujše more
Pa kje jaz živim? Kako se nam je to lahko zgodilo? Spustil se bom na nivo pisca pamfleta. Kako smo uspeli ustvariti množico kvazi intelektualcev, ki se imajo za izjemno napredne, razgledane oh in sploh, pa v resnici izven s strani levičarskih propagandistov opranih možganov niso sposobni videti ničesar? Kompleksnost razumevanja sodobnosti v okviru zgodovinske večplastnosti jim je španska vas. Pa še nekako bi sprejel, da namenoma lažejo in govorijo neumnosti. Pa ni samo to problem. Oni (in še bolj one) v to verjamejo. Tako globoko verjamejo v svojo »resnico«, da je vnuk, ki se boji hudobnega volka v vsakem malce večjem gozdu, pravi mali naivnež v primerjavi z naivnostjo teh preštevilnih osebkov obeh spolov. Spet sem ga »polomil«. Oni verjamejo, da se števila možnih spolov ne da določiti.
Grem pred nekaj leti (morda 12) v kamp blizu slovenske meje. Pride družina na dnevno kopanje. Očitno so bili »naši«, se pravi prvorazredni. Pubertetnik z obilico svojih mladoletniških težav bere Mladino (takrat je bila zame že težko prebavljiva …). Nenadoma resignirano zavzdihne: »Vse gre narobe, pa še Janša lahko pride na oblast!«. Pomislil sem. Res je grozno. Ubogi otrok se mi je kar zasmilil. Kako so ga uspeli že v tej starosti tako zastrupiti z levičarskim sovraštvom do vsega, kar ni na liniji naprednih sil marksizma in leninizma. Da o dobrem tovarišu Titu, ki se je z viskijem v rokah in cigaro v ustih strumno boril proti hudobnemu imperializmu in globalnemu kapitalizmu, sploh ne govorimo.
Veliko je vzrokov za nastalo stanje
Govoril sem že o informacijski blokadi, ki je idealna za ustvarjanje mehurčkov enako-/istomislečih, ko pred prevelikim številom informacij ustvarimo imunski sistem, ki nam prepreči sprejem nam neljubih informacij in sprejemamo samo tiste, ki so nam všečne. Tudi o fenomenu skupinskega premika, ko se enako (isto) misleči združujemo v mehurčke in se še močneje pomikamo v skrajne miselne okvire. Pa o šolskem sistemu, ki po principu valeče se snežne kepe že leta pospešeno drvi v levičarske skrajnosti čaščenja totalitarnega komunističnega režima, prebujenske teorije, kulturni marksizem ipd. In kar je najhujše, v sovraštvo do vsega, kar odstopa od skrajnih levičarskih standardov itn. Pa smo tam, kjer ni muh, so včasih rekli.
Družbenopolitični delavci so levičarska avantgarda (kot nekoč komunisti)
Leta 2007 se je po mojem mnenju zgodil ključni prelom, s famozno Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki jo je podpisalo 571 novinarjev. Ti so očitno ostali družbenopolitični delavci, katerih definicijo je najlepše opisal Jože Smole (družbenopolitični delavci, zavestno zavezani vrednotam marksizma in leninizma). Sicer ne izključujem možnosti, da se je med temi Savli po spregledu našel tudi kakšen Pavel, ampak možnost je videti majhna. Pridružili so se jim novi preganjalci vsega, kar ni popolnoma skladno z levičarskim utopizmom.
Namreč vse, v kar verjamejo, je na tem svetu neuresničljivo. Pa naj bo to kvazi enakost, socialna pravičnost, poljubno menjavanje spolov, vodenja gospodarstva preko uradnikov (socializem v vseh oblikah: internacionalni, nacionalni ali verski, naj si bo islamski, krščanski, judovski, socialni utopizem ipd.), vplivanje na spremembo klime na Zemlji ipd. In njim se je pridružilo veliko ostalih Slovencev bodisi iz prepričanja, kar je sicer katastrofalno za našo prihodnost, bodisi iz oportunizma kot instinkt preživetja zase in za svojo družino.
Jabolko ne pade daleč o drevesa
Že večkrat sem zapisal: Kakršen učitelj, takšen učenec. Ali pa mogoče še bolje: Jabolko ne pade daleč od drevesa. Intelektualna ozkost posameznika, ki ne vidi izven Lacana, Freuda, Fromma itn. (da bom bolj »pameten«) in ne sprevidi, da je v resnici samo izvrševalec Gramscijeve ideje komunističnega prevzema družbe preko izobraževanja in kulture, ne more ustvariti nič drugega kot še večjo intelektualno ozkost. Nevede s(m)o prevzeli grško pravo, ko je naš najslabši še vedno boljši od njihovega najboljšega ter so vsa sredstva, ki vodijo do višje zastavljenega cilja, dopustna in zaželena. Zato je za prvorazredne (prosto po Danilu Turku) zverinski uboj drugače mislečih, kraja premoženja, laž, uničevanja vsega, kar se je izgradilo v tisočletnem razvoju (predvsem) krščanske družbe povsem sprejemljiv. Za to je zaslužen papež Benedikt XVI., ki je bil kot otrok član Hitlerjeve mladine, kar nacistični zločinec, medtem ko so izvrševalci (še posebej vodilni) grozljivih pobojev med in po vojni osebki, ki se jim še danes spoštljivo klanjajo. Za njih pa žrtve teh klavcev niso vredni nobenega spomina, ker so bili pobiti v imenu višjih (dobrih) ciljev.
V resnici smo problematični Slovenci (vsaj velika večina med nami)
Niso toliko problematični osebki, ki so danes na oblasti in jim v realnem življenju (meritokratskem okolju tržnega gospodarstva) ne bi dal ovac čuvati. Problematični smo Slovenci v celoti, ker smo jim sposobni dati popolno oblast (zakonodajno, izvršilno in pravosodno). In to celo na svobodnih volitvah. Očitno je bilo dolgoletno poneumljanje Slovencev izjemno uspešno in smo tako postali avantgarda za celotno Evropo, v kateri pa v zadnjem času vendarle obstaja upanje, da je nekaj zdravega razuma še ostalo. Zadnje volitve po posameznih državah vsaj kažejo tak trend. Pri nas pa upanje po vsakih volitvah in z razvojem organizacijske kulture, ki gre vedno bolj v že pretekle obrazce, vedno bolj zamira. Prepričanje, da bo prišlo do dna in da bo prišlo do odboja na boljše, je lažno. Nikoli ni tako slabo, da bi ne bilo možno biti slabše. In zadnje poneumljanje z uravnilovko na vseh področjih izrazito kaže v to smer (glej Ruparjeve ideje o povišanju pokojnin oz. o njihovem postopnem izenačevanju).
Ampak, ker imamo otroke in vnuke, upanje ne sme zamreti. Ne smemo povsem obupati, ker bodo sicer naši potomci (verjetno celo mi z njimi) naenkrat pristali v Venezueli. Zagon teh socialističnih bedakov je namreč izjemen. Še v najhujših sanjah si nisem predstavljal, da bom moral 30 let po osamosvojitvi in po vsaj navideznem bežanju od totalitarizma, srečevati na vseh možnih oblastnih položajih takih od realnosti odtrganih osebkov obeh (oziroma bogsigavedi koliko) spolov.
Potrebna bo evangelizacija o ušesom in očem skriti resnici oziroma razkriti laži tistih, ki se bohotijo okoli nas
Volilna pasivnost je vsaj zame dokaz kapitulacije pred agresivnimi »ustvarjalci« javnega mnenja. Le ti pa so, ne samo pri nas, hudo na levo nagnjeni. Pa samo molitev in upanje, da se bo samo nekaj zgodilo oziroma da bodo ljudje sami od sebe spregledali, ne bo dovolj. Proti njim se moramo »borbati«, da se izrazim z besednjakom dekleta (očitno s posebnimi potrebami), ki je prepričana, da samo ona ve, kaj je dobro zame, za moje otroke in vnuke. Počasi bo vendarle potrebno spregledati, da tako ne more iti več dalje in da bo treba vsaj iti na volitve.
Potrebno bo iti med ljudi (vsak lahko okoli sebe koga spremeni iz Savla v Pavla – meni jih je uspelo že kar nekaj) in na ta način, kot se večkrat izrazim, pospraviti svojo sobo. Čakanje, da se bodo stvari spremenile »od zgoraj« ali same od sebe, je zelo naivno. Spomniti se je potrebno, kako se je med ljudmi (raz)širila vesela novica o Kristusovem prihodu. Ljudi je potrebno nagovoriti in jim sporočiti resnico. In to na način, da jo bodo razumeli in ponotranjili. Spomnim se svoje profesorice zgodovine, ki mi je leta po zaključku gimnazije rekla: »Veste, ni mi hudo, da sem učila neumnosti, hudo mi je, da sem v to verjela.«
Spreobrniti se moram najprej jaz-to velja za vsak jaz-ne pa ,da pridigamo drugim in od njih terjamo spreobrnjenje. Najprej sem na vrsti za spreobrnitev jaz.