Danes se mnogi sprašujejo, kako je narod lahko tako »zaplankan« in lahko tako neumno razmišlja in podpira raznorazne teorije zarote, empirično dokazljivo neuspele prakse, z zdravo pametjo skregane teorije ipd. Pa da smo čisto pošteni, tudi ni nobene logike, da bi današnji referendumi o Zakonu o vladi, RTV in dolgotrajni oskrbi lahko imeli drugačen rezultat, kot je PROTI, to je skregano z vsako razumsko presojo. Pa je vendarle majhna verjetnost, da bi do tega rezultata prišlo. Zato sta vsaj dva razloga. Pa jih je še mnogo v povezami s tema dvema, o čemer sem na Časniku že pisal. Pa jih na kratko opišimo.
Bili so časi, ko so bili Slovenci informirani
V Mokronogu se vsako 3. soboto v oktobru vrši pohod od Mokronoga do Pijane gore. Velika večina pohodnikov verjetno ne ve, da je pohod v spomin na Vorančevo popotovanje pred 2. sv. vojno, ki ga je opisal v eni od svojih črtic. Med tem popotovanjem je presenečeno ugotovil, da so ljudje za Hitlerja (ki je dal delavcem delo) in ne za Stalina, ki je izvajal teror v Sovjetski zvezi. To je seveda bil čas, ko je malo ljudi v Evropi slutilo, kaj se skriva za izjemnim uspehom nacionalnega socializma in kakšno gorje bo povzročil.
Preprosti dolenjski kmet je bil v tistih časih sorazmerno dobro informiran o dogajanjih po svetu. Hlastno je iskal informacije iz različnih virov, da so si ustvaril svoje mnenje. V malce bolje situiranih družinah pa so tako in tako imeli naročenih enega ali več časopisov, pogosto različnih svetovnonazorskih usmeritev, kar lahko vsakdo sam ugotovi, če uspe najti kakšne zaprašene »arhive« v starejših hišah.
Ob povečanem dostopu do informacij se pričakuje višja stopnja informiranosti …
Skratka. Pred pohodom radia, televizije, množičnega tiska, da o spletnih medijih sploh ne govorimo, so ljudje hlastali po relevantnih informacijah, čeprav do njih zaradi njihovega majhnega števila in slabe dostopnosti ter tudi v tistem času veliko vsiljene propagande različnih strani, pa tudi uradne cenzure ipd., ni bilo lahko priti. Ljudje so bili odprti za sprejemanje informacij. Mnogi analitiki in teoretiki so bili tako prepričani, da se bo ob povečanju števila informacij in njihovo dostopnostjo dramatično povečala informiranost povprečnega prebivalca našega planeta.
Dejansko se je z informacijsko tehnološko revolucijo število informacij drastično povečalo. Množična občila so se z izboljšano tehnologijo približala ljudem, še posebej državljanom razvitih držav. S sprejemljivo ceno v sprejemljivi obliki (tiskani mediji, radio, televizija, telefon, internet ipd.) so postale informacije dostopne praktično vsakomur, ki jih želi sprejemati.
… zgodi pa se informacijska blokada
Pa vendar danes analitiki ugotavljajo, da se dejansko na nivoju splošne obveščenosti in razgledanosti prebivalstva ni zgodilo nič posebnega. Ljudje niso nič kaj bolj obveščeni, kot pred informacijsko revolucijo.
Zaradi vse številnejšega »bombardiranja« z množico informacij – televizija, radio, tiskani mediji, internet, šola, ulica itd. se pri posamezniku ustvari obrambni mehanizem, ki enostavno preprečuje vdor informacij v vsakega posameznika. Podobno kot proti drugim tujkom, ki želijo vdreti v telo (bakterije, virusi, zajedavci…), se tudi proti prevelikemu številu informacij posameznik zavaruje z imunskim sistemom. Tako telo sprejema samo tiste informacije, ki jih ne prepozna kot vsiljive tujke. Pojavi se prava »informacijska blokada«. Če želimo nekomu »vsiliti« svojo informacijo, moramo zato premagati informacijsko blokado, ki jo je posameznik ustvaril, kot obrambo proti prevelikemu številu informacij. To velja za cel svet, ne samo za nas.
Totalitarizem v posameznika vgradi sovraštvo do politike in iskanje mesij iz ljudstva
Pri nas (in ne samo pri nas, ampak še marsikje drugje, kjer so bili soočeni s totalitarnim komunizmom) pa imamo poleg tega v glavi vgrajeno še kodo, ki nam jo je vgradilo 80-letno neprekinjeno vcepljanje v glavo, da je politika nekaj najslabšega. Vsakdo, ki se ukvarja s politiko, ljudi samo razdvaja in hoče ljudi izkoriščati, kot to počnejo grdi imperialisti in kapitalisti, ki v resnici simbolizirajo politiko (ali obratno, politiki simbolizirajo imperializem in kapitalizem), medtem ko nekdo, ki se bori za ljudi (ljudstvo po I8M) ljudi združuje in jim želi samo dobro. Tu gre za mesijanski pristop k vodenju ljudstva, ki samo ni sposobno sprejemati odločitev. Zato je seveda potrebno verjeti tistim, ki se borijo za ljudi, in ne tistim, ki trdijo, da je politika in demokracija tisto, kar naj bi bil smiseln družbeni sistem.
Ko to dvoje medsebojno združiš (pa še kaj bi se lahko dodalo, pa omejen prostor tega ne dopušča), dobiš apatijo, neinformiranost, konformizem, celo skupinski premik[1], nezanimanje za politiko, nizko stopnjo udeležbe na volitvah ipd. Zato je del politike, ki se razglaša za predstavnike ljudstva, pred leti dosegel, da je za referendum potrebno doseči kvorum, ki je sicer sorazmerno nizko postavljen (20 % volivcev mora biti proti). Vendar je le ta, ob ustrezni stopnji apatije, izjemno težko dosegljiv. Seveda razen takrat, ko se vključi ljudstvo (npr. »referendum o vodi«).
Očitno smo še precej daleč od prave demokracije, kar je posledica predhodnih »osvoboditev«
Današnji referendum kaže, da zaenkrat še ne gre na boljše. Ta trenutek imam seveda premalo podatkov, vendar lahko sklepam, da se ponavlja referendum o vodah. Udeležba je še kar solidna, je pa čutiti veliko angažiranje tistih, ki se predstavljajo, da zastopajo ljudstvo, podobno kot je bilo pri referendumu o »vodah«. Takrat je bila to velika zmaga pobudnikov referenduma, ki so jo seveda tudi znali ustrezno proslaviti in nas poskušali pripraviti na »svobodo«. To je takrat, ko imajo samo oni pravico odločati, kaj je prav in kaj ni prav za ljudstvo. Evforija, ki jo danes izžareva predsednica državnega zbora, spominja na evforijo, ki je bila prikazana pri snemanju vstopa partizanske vojske v Ljubljano.
V resnici je bilo to posneto veliko kasneje, medtem ko 9. maja 1945 v Ljubljani baje ni bilo žive duše na ulicah. Ljudje so bili kar dobro informirani in so večinoma vedeli, kaj jih pod svobodo čaka. Za tiste, ki s tem morda niste seznanjeni: V času od kapitulacije Italije in nemške zasedbe t. i. Ljubljanske pokrajine (cca. 40 dni) so takratni osvoboditelji in kasnejši osvoboditelji ter predniki naših sedanjih osvoboditeljev izvedli uspešno vajo osvoboditve. Spomnite se samo t. i. Kočevskega procesa, pa osvoboditev Bele krajine, ki je še danes od takrat naprej zelo rdeča ipd.
Zgodovinski spomin je zapisan v našo gensko kodo, pa še kdo mu pri tem pomaga
Zato jih je Ljubljano že pred tem veliko zapustilo. Tisti seveda niso mogli nazaj, če pa so jih nasilno privedli, pa svobode niso preživeli. Te, ki pa so ostali, so kmalu uspeli »navdušiti« nad svobodo. Če se niso navdušili, se jim ni godilo dobro, čeprav danes mnogi bolehajo za sklerozo in trdijo, da se je takrat večinoma cedilo med in mleko. Današnji referendum (v resnici so trije) je na žalost samo nadaljevanje »premoči« svobode nad demokracijo. In v prihodnosti ne kaže na izboljšanje.
Ne gre pa obupati. Današnji referendumski dan je tudi pokazal, da se je vendarle vsaj rezultat v primerjavi z referendumom o vodi precej izboljšal. Ob vseh ostalih dejstvih prikazanih v tem prispevku upam, da je vsaj to žarek upanja, da se Slovenija vendarle lahko kdaj priključi državam, ki imajo resnično demokratični sistem. In to z volivci, ki se informirajo, vstopijo v veliki večini na volišče in premišljeno in ne zmanipulirano oddajo svoj glas. In, da se ne bomo več upravičeno bali »svobode«. Namreč, kogar kača piči, se boji zvite vrvi. In spomin na svobodo je vpisan v našo gensko kodo. Pa še šolski sistem in mediji mu pri tem močno pomagajo.
[1] Pod tem razumemo, da bo skupina še bolj utrdila svoja stališča in se pomaknila k ekstremnim rešitvam. Konservativne skupine bodo sprejele konservativnejše odločitve, kot bi jih sicer, če bi to storil vsak posameznik. Liberalne skupine bodo sprejemale še liberalnejše rešitve. Dejansko se skupno stališče še okrepi.
