Viktor Blažič: Premoč postkomunistične levice

Vir: Reporter. Ko se je Slovenija razdružila od skupne države Jugoslavije in se ustanovila kot samostojna država, je bila mišljena kot nacionalna država slovenskega naroda in kot demokracija zahodnoevropskega tipa. To pa je pomenilo, naj bi se nova država ločila tudi od totalitarnega značaja nekdanje Jugoslavije pod enopartijsko oblastjo komunistične partije. Vendar do take spremembe v značaju nove države v dejanju tudi po osamosvojitvi Slovenije doslej še ni prišlo.

Formalno so sicer bili uvedeni demokratični postopki pri konstituciji politične oblasti: ustanovile so se parlamentarne stranke, izvedle so se volitve z možnostjo izbire, izpeljana je bila tudi delitev na zakonodajno, sodno in izvršno oblast.

Toda s tem, ko je bil na položaj najvišjega predstavnika države na sicer na zunaj demokratičnih volitvah izvoljen vodilni človek nekdanje partijske oblasti v deželi, je z njim tudi ostala odločujoča politična in gospodarska moč. Zakaj nič ni bilo storjeno takega, kar naj bi razgradilo strnjeno strukturo moči v lahko obvladljivem prostoru majhne države provincialne razsežnosti.

Ni bil obsojen teror, z izvajanjem katerega v obliki umorov političnih nasprotnikov si je komunistična partija v vojnem času uzurpirala vso oblast v osvobodilnem gibanju Osvobodilne fronte in v slovenski partizanski vojski, nastali iz tega gibanja.

Obsojen ni bil niti upravni, policijski in sodni teror, z izvajanjem katerega je povojna oblast uvajala sovjetizacijo slovenske družbe: to so bili zunajsodni pomori množice ujetih pripadnikov protikomunistične strani slovenske medsebojne vojnem, to so bili sodni umori, ki jih je partijska oblast zagrešila nad svojimi ljudmi, ki se niso strinjali s stalinistično posurovelostjo partije, ter nad tistimi, ki so skušali doseči veljavnost zavezniškega sporazuma Tito-Šubašić. In k temu spada tudi kolhozniška kolektivizacija našega kmetijstva, kakršno je oblast začela izvajati že po sporu s Kominformom.

Nadaljevanje: Reporter