Za osrednja državna praznika, kot sta dan samostojnosti in enotnosti ter dan državnosti, bi lahko rekli, da predstavljata nekakšno srčiko spomina na nastanek slovenske države. Decembra 1990 je bila država Slovenija s plebiscitom nekako »spočeta«, pol leta kasneje, natančneje 25. junija 1991, pa »rojena«. Zaveza iz Majniške deklaracije, da »hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda«, se je tako uresničila.
Vendar brez težav ni šlo. Če se je 23. decembra 1990 narod tako rekoč enotno izrekel v skladu s pravico narodov do samoodločbe, pa je bila slovenska politika tudi po plebiscitu – neenotna. Tedanji opozicijski del politike, sestavljen iz strank s pedigrejem nekdanjih družbeno-političnih organizacij (in prav te stranke so ohranile neformalno oblast!), se je osamosvojitvi tako rekoč do konca upiral. No, ne povsem v celoti, kajti socialisti, ki so izšli iz SZDL, so namreč jeseni 1990 predlagali plebiscit, ki ga je Demos ob svoji ustanovitvi januarja istega leta zapisal v svojih dokumentih kot možno opcijo pri korakih k samostojni državi. Podmladek Pučnikove Socialdemokratske stranke je že isto pomlad tudi predlagal plebiscit. A Demosovi veljaki so še vedno resno računali, da bodo lahko izpeljali osamosvojitev s sprejemom nove ustave, katere osnutki so nastajali že dve leti prej v t. i. pisateljski ustavi.
Gre za Slovenijo!
Kot je znano, je leta 1988, torej nekako v časovnem kontekstu afere JBTZ, izšla tudi posebna številka Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) z gradivom za slovensko ustavo, kar je bil neke vrste revolt poskusom beograjskih centralistov, da popravijo »napako« Kardeljeve ustave iz leta 1974, ki je bila bojda preveč federalistična. Ni dvoma, da se je za centralističnim konceptom dejansko skrival politični angažma Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki je bila po smrti Josipa Broza-Tita dejansko še edini garant enotne Jugoslavije. Bila je tako rekoč sedma jugoslovanska republika z lastno partijsko organizacijo, ki je nato sprožila nastanek Zveze komunistov-gibanja za Jugoslavijo, ki je nadomestila že skoraj razpadlo osrednjo jugoslovansko partijsko organizacijo. Razumljivo je, da je na te poskuse Slovenija začela krepiti svojo avtonomijo. Svoj delež je prispevala še stara socialistična republiška skupščina, ki je konec septembra 1989 sprejela številne amandmaje k republiški ustavi in v Beogradu (ter drugod po tedanji Jugoslaviji) dvignila veliko prahu. Zaradi dogajanja je tedanji predsednik predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek celo predčasno končal svoj obisk v New Yorku in se namesto v Beograd vrnil v – Ljubljano. Po toplem sprejemu s strani slovenskega republiškega vodstva – izstopal je predvsem brkati predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik – je celo prisostvoval seji skupščine in s tem nekako legitimiziral dejanje delegatov skupščine, ki so v očeh Beograda veljali za secesioniste in seperatiste. Tudi tuje obveščevalne službe so uvidele, da je vrag dokončno vzel šalo in da je samo vprašanje časa, kdaj bo Jugoslavija razpadla na »pašaluke«, kot se je kasneje posrečeno izrazil voditelj Demosa dr. Jože Pučnik. Prav Pučnik je bil tisti, ki je nato na plebiscitni dan oznanil, da Jugoslavije ni več – »gre za Slovenijo!«
Ustava brez Jugoslavije in socializma
A na nove predloge pisateljske oz. »meščanske« ustave so predstavniki republiške nomenklature gledali zviška, češ ustava ne daje prostora ne Jugoslaviji in ne socializmu. Tako kot se je obema elementoma odpovedala Majniška deklaracija iz leta 1989. Prav istega leta je tudi nastal Zbor za ustavo, vendar je bil nastanek nove ustave, ki bi Slovenijo povzdignila v državo, očitno prevelik zalogaj. Hrvaški na primer je uspelo sprejeti novo ustavo samo dan pred slovenskim plebiscitom, naša južna soseda se je s tem tudi odpovedala rdeči zvezdi in dobila novo zastavo in grb. Bržkone je njeno hitenje sprožilo tudi nekaj slabe volje na slovenski strani, a se je kasneje pokazalo, da je bila Hrvaška na osamosvojitev v resnici precej slabše pripravljena kot Slovenija, za kar je obstajal tudi utemeljen razlog: t. i. hlodovska (balvanska) revolucija, ki so jo začeli avgusta 1990 Srbi na Hrvaškem (predvsem v Kninu), je namreč vse bolj preraščala v terorizem in že poleti 1991, ko se je v dogajanje dokončno vključila v Sloveniji poražena JLA, prerasla v pravo vojno. Kar štiri leta – vse do operacije Nevihta leta 1995 – zagrebška vlada ni imela nadzora nad najmanj tretjino hrvaškega ozemlja, kjer je nastala nova para-država pod imenom Republika Srbska krajina (pred tem SAO Krajina), ki je pokrivala praktično ves pas ob meji z Bosno in Hercegovino od Slavonije do Dalmacije ter svojo zahodno mejo postavila na linijo Karlobag-Karlovac-Virovitica. Ustava torej Hrvatom ni prinesla polne samostojnosti, Slovenci pa smo novo ustavo dobili na pragu mednarodnega priznanja in točno na prvo obletnico plebiscita.
Motivi za plebiscit
Prav virus hlodovske revolucije je verjetno sprožil vse več odpora do Jugoslavije. Če je bilo razdejanje na Kosovu v letih 1987-1990, kjer je Miloševićeva oblast odpravila avtonomijo, razpustila politične institucije omenjene avtonomne pokrajine in je kosovskim Albancem ostal samo še neformalni voditelj, gandijevsko razpoloženi pesnik dr. Ibrahim Rugova, še nekako oddaljeno od Slovenije – pa čeprav je prav enotna podpora slovenskih komunistov ter opozicionalcev leta 1989 kosovskim rudarjem sprožila pravcato protislovensko mitingaško hajko, ki jo je kronal skorajšnji »miting resnice« v Ljubljani decembra istega leta, so valovi bližajoče se vojne na Hrvaškem že nevarno pljuskali proti meji s Slovenijo. Vrh vsega si je vodstvo JLA skoraj vedno pred prelomnimi dogodki, kot so prve demokratične volitve ali pa plebiscit, privoščilo kakšno provokacijo – pa četudi zgolj z nenapovedanim obiskom tedanjega jugoslovanskega sekretarja za ljudsko obrambo generala Veljka Kadijevića v garnizijah JLA po Sloveniji. Ko so tudi v vodstvu Demosa ugotovili, da z novo ustavo ne bo nič, so novembra 1990 v Poljčah vendarle sprejeli odločitev za plebiscit, Pučnik pa je »po nesreči« izdal tudi datum, za katerega so se dogovorili, namreč 23. december. In s tem verjetno pošteno razkuril tako predsednika predsedstva Milana Kučana kot tudi tedanjo opozicijo. Namesto (naknadnega) referenduma o ustavi smo tako dobili splošni ljudski referendum – plebiscit. A zanj so bila potrebna pogajanja – Demos je v zameno, da je lahko datum plebiscita ostal nespremenjen, moral popustiti v dveh točkah: da mora za uspeh plebiscita glasovati najmanj polovica vseh volilnih upravičencev in da Slovenija postane samostojna država, če bo za samostojno državo glasovalo najmanj polovica vseh volilnih upravičencev (torej ne samo tistih, ki se plebiscita udeležijo). Člane Demosa je bilo seveda strah, kaj bo, če plebiscit ne uspe. Toda razmere v Jugoslaviji so bile nedvoumne, razpoloženje pesimistično, naraščale so napetosti, tudi na gospodarskem področju je Jugoslavija vse bolj slabela. Zato je bil strah pred neuspehom pravzaprav odveč. Verjetno pa je drugi del slovenske politike, namreč tisti, ki je svojo prihodnost videl v Jugoslaviji, pričakoval nekoliko drugačen razplet. Ko je bilo jasno, da iz jugoslovanske prihodnosti ne bo nič, je ostala samo še možnost sabotaže. In seveda takšne interpretacije plebiscitnega izida, ki bi Slovenijo čim bolj zadržala v jugoslovanskem okvirju. Predsem akcije t. i. demoliberalcev iz preostanka ZSMS so bile v času po plebiscitu pravzaprav tragikomične. A več skrbi so povzročali poskusi, da bi med Demosovo kolesje kateri od rdečih stricev vtaknil kol. Takšen poskus se je zgodil tik pred osamosvojitvijo, ko so postkomunisti že skoraj pridobili nekatere posameznike iz Slovenske demokratične zveze za akcijo proti tedanjemu generalnemu državnemu tožilcu Antonu Drobniču, bojda zaradi njegove domobranske preteklosti ter sodelovanja v komaj ustanovljeni Novi slovenski zavezi. Politično in ljudsko enotnost obenem je Slovenija nato doživela le še v vojni za Slovenijo. In nikoli več.
Navidezna enotnost?
Glede na navedena dejstva bi se morali Slovenci pošteno zamisliti, zakaj smo sploh 26. december šele naknadno okitili z nazivom »enotnost«, če slednje ni nikjer. A bistvo problema ni v slovenski ideološki razklanosti, pač pa v tem, da ima v Sloveniji nesorazmerno (pre)močan vpliv tista politika, ki si ni želela države Slovenije. In prav ta politika nam sedaj tudi vlada. Ni naključje, da so prav na letošnji 26. december nekateri veterani vojne za Slovenijo protestno bojkotirali odkritje spomenika v Murski Soboti, bojda zaradi spornega slavnostnega govornika Antona Krkoviča, ki je bil spiritus agens projekta Manevrska struktura narodne zaščite. Prav ta projekt je omogočil, da je po razorožitvi Teritorialne obrambe s strani JLA maja 1990, torej v času »medvladja«, lahko prišlo do nastanka nove platforme, na katero so postavili obstoječe strukture TO (in ji priskrbeli tudi novo oborožitev). Ta nova platforma se je manifestirala prav na postroju najbolj elitne enote TO le malo pred plebiscitom v Kočevski Reki, ko je tedanji premier Lojze Peterle ob odsotnosti članov predsedstva RS dejal, da je »zadišalo po slovenski vojski«. Prav zato je protest veteranov vsaj na prvi pogled nerazumljiv. Toda če bolje pogledamo, je prav osrednja veteranska organizacija vplivala na to, da je leta 2009 tedanji predsednik republike dr. Danilo Türk podelil visoko državno odlikovanje Tomažu Ertlu, ki je bil leta 1989 republiški sekretar za notranje zadeve. Tedanje izjave vodilnih v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo so namreč jasno dale vedeti, da je del politike dejansko ugrabil slovenske veteranske organizacije. In to tisti del politike, ki je v dilemi, ali izbrati civilizacijo ali barbarstvo, žal izbral slednje. Kot sem že zapisal v eni od svojih prejšnjih kolumen: ker dvema gospodarjema ni mogoče služiti, tudi sožitja med civilizacijo in barbarstvom že po naravnem redu stvari ne more biti. Lahko se le tolažimo, da velik del veteranov vojne za Slovenijo (in Slovencev nasploh) še vedno pripada vrednotam civilizacije, le da so morda v tem trenutku zavedéni od tistih, ki so v letih 1990 in 1991 podpirali demokratizacijo in osamosvojitev s figo v žepu. In dokler bodo prav ti krojili usodo naše države, enotnosti pač ne bo. Hudiču se ne reče zastonj v grščini »diabolos«, torej tisti, ki deli. In zato je ločitev zrnja od plev še vedno boljša kot nekakšna navidezna enotnost.
