Sedemnajsto stoletje je čas katoliške obnove. Plaz reformacije in protestantizma se je ustavil in negotove ovčice (vernike) je bilo treba spet pripeljati nazaj v domači katoliški hlev. Katoliška cerkev je bila mnenja, da vera vstopa … Beri dalje
Pridigar v Medžugorju je omenil pokojnega patra, ki je vse svaril, da se ni treba nobene stvari tako zelo bati, pa naj je to komunizem, fašizem, nacizem, kot se je treba bati neoliberalizma. Ta je uničevalec človeka, družine.
A prav v času epidemije – pa tudi ob mnogih drugih priložnostih – se oblikujejo skupine ljudi, ki molijo in prosijo, da bi Bog ozdravil njihovega bolnega prijatelja. Uslišanja so evidentna. A moramo dodati, da le za tiste, ki imajo vero. Tudi dvomljivci, ki ne verujejo, lahko vidijo ozdravitev, a jo raje pripisujejo nedoločenim naravni dejavnikom.
Ni sodobnega krščanstva, ki bi lahko bilo hoja za Kristusom brez bolečine in trpljenja … Kdor to misli in pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve ne življenja svetnikov. Tako na koncu kličem z apostolom Petrom: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« (Jn 6,69)
Življenje je sestavljeno iz veliko majhnih trenutkov. Lahko doživiš res lepe trenutke, drugič si v težkem položaju. Poznam tudi trenutke, v katerih sta si veselje in žalost, zmaga in izguba, moč in nemoč zelo blizu. Včasih, ko sem doživel čudovit, lep trenutek, uspešen izpit, osebno zmago, je sledila faza izčrpanosti, žalosti, nemoči. Ko berem Sveto pismo, ugotovim, da takih občutkov nimam le jaz.
Verjamem, da ni pomembnejše stvari v vsem krščanstvu kakor edinole ta, najpomembnejša svetinja: skupnost, izročena na milost in nemilost povsem drugačnemu svetu, filozofiji, ki išče lastno korist in udobje, ki se naslanja na sebičnost in preživetje.
Križ, ki ga je Jezus Kristus nesel na Kalvarijo, ne simbolizira le uničujočih posledic zla in naših grehov, nakopičenih v padlem svetu, pač pa je Kristusov križ povzetek vsega zla, odkar svet obstaja. Njegov križ je torej več kot simbol, je nekakšna singularna točka, v kateri skupaj vzdihujeta človek in stvarstvo, zato je neskončno težak. Človek in z njim ves univerzum skupaj čakata na prenovo od znotraj, ko bosta z drugim Kristusovim prihodom po Svetem Duhu dokončno prenovljena nebo in zemlja.
Sveti Duh človeka uvaja v resnico ter mu daje luč, motiv in moč. Zanimamo se za tisto, od česar pričakujemo korist, kakršno koli že. Zamislimo si, da sedimo v krogu, voditelj skupine pa nam daje … Beri dalje
Kako je papež Leon Veliki (440–461) razmišljal o sebi, Italiji in Evropi, ko so do njega prihajale novice o osvajanjih hunskega kralja Atile? Vse od 1. stoletja naprej so hunska nomadska plemena prodirala iz Mongolije … Beri dalje
Ker je vse mogoče, kadar se ne bojimo Gospoda, tudi umreti zaradi ljubezni, če je treba. Prav zato se nam na veliko noč razkriva v svojih ranah. Da se ga ne bi bal v ranjenih mojega življenja, v njih je, On, ki sem se mu zdel dovolj vreden, da dá zame svoje življenje.
Kristjani imamo na svečnico, praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, priložnost pojemajočo svetlobo vere zopet okrepiti, da bomo svoje življenje še tesneje združili s Kristusovim.
Advent je naša vsakoletna nova priložnost, da rastemo v veri, in sicer tako, da opustimo prazen govor o zdravi pameti, ki nam ne zna razložiti pomena naših čustev, občutkov in doživetij, in se izpostavimo obsevanju Prihajajočega z višave, njegovemu Svetemu Duhu, da nas obsenči kot Marijo, in nam s tem, ko se rodi v nas, prinese odgovor, ki ga potrebujemo.
Da beg – preložitev težkih vprašanj na kasneje – ni pravi odgovor, bomo dojeli šele tedaj, ko bomo razumeli, da težka vprašanja, provokacije, dvomi, na katera je treba odgovoriti, niso nič drugega kot glas vpijočega v puščavi (Mt 3,3), klic v življenje iz kraja smrti, trenutek, ko bo »Sveti Duh bo prišel nadte in te bo obsenčila moč Najvišjega; zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno« iz te zoprne situacije, iz tega vprašanja, »Božji Sin.« (Lk 1,35)
Postavljati si pomembna vprašanja življenja, boriti se z njimi, v njih omahovati, se izgubiti, pa spet vstati in iskati naprej, to pomeni verovati. Točno to je tisto, zaradi česar nam je vera »koristna«: žive nas dela, drži nas pri življenju in nam pomaga živeti.
S krstom otroka za starše nastane nova realnost. Odslej namreč niso več oni prvi vzgojitelji svojega otroka, ampak Jezus Kristus, ki so mu otroka izročili. Iz te izročitve izhaja za starše in botre nova naloga in novo poslanstvo, da bodo otroku v vzgojnem procesu omogočali okolje, v katerem ga bo s svojim naukom, predvsem pa s svojo ljubeznijo, lahko dosegel Jezus Kristus.
Malo lažje je prebrati, da je v sredini kroga neka žena, zasačena v prešuštvovanju. Veliko težje bi evangeljski odlomek poslušali in se z Jezusom celo strinjali, če bi v sredino kroga mi, pismouki in farizeji današnjega časa, postavili kakega vojnega zločinca ali v zadnjem času še bolj razvpitega pedofilskega duhovnika.
Mlajši sin iz današnjega evangelija uživa našo simpatijo. Všeč so nam ljudje, ki priznajo svojo zmoto, opustijo uničujoče razvade, sprejmejo pomoč, stopijo na novo pot in se tako rešijo propada. Tudi če sami nismo zmožni … Beri dalje
Ljubezen, ki ne mine, je Bog sam. Samo v njem ima ljubezen samostojno bit, kajti Bog je dejanje ljubezni. Samo ta ljubezen ne bo prešla. In prav po njej hrepenimo, pa naj se tega zavedamo ali ne. Z vsem svojim bitjem smo naravnani na to ljubezen, ki se nam skozi čas na mnoge načine skrivnostno podarja.
Praznik Gospodovega razglašenja nam razglaša, da Kristus ne potrebuje, da ga kateri koli vladar vzame v zaščito, se mu pokloni in potem od ljudi zahteva podrejenost sebi in Kristusu, saj je Kristus dan vsakemu človeku, da ga sme svobodno, brez zakonskih omejitev slaviti in se mu izročati.
Šemá Izrael, kar pomeni »Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 64–9). To je temeljna starozavezna zapoved o … Beri dalje