Ali tisto, kar občutimo, tudi razumemo? Z razumevanjem pomena občutkov, ki so nam neposredno dostopni, naj bi ne imeli težav, tako se nam zdi. Sklepamo nekako takole: če vemo, da nekaj čutimo, naj bi tudi razumeli, kaj tisto, kar čutimo, pomeni. Toda domneva, da se občutki iz telesa in čustev neposredno prevajajo v možgane, ki naj bi jih nezmotljivo obdelali, je seveda napačna. V resnici je med doživetji in razumevanjem njihovega pomena praviloma globok prepad. Šele potem, ko vanj zgrnimo, in se nam iluzije razblinijo, ugotovimo, da smo se pri razlagi občutkov zmotili.
Poglejmo nekaj primerov. Ko diplomat na vprašanje kolege iz druge države reče da, to največkrat pomeni mogoče, če reče mogoče, v resnici sporoča ne, ne strinjam se z vami. In ker se pri tem oba smehljata, jo bolje odnese bolj izkušeni; tisti, ki ve, da med občutki in njihovo razlago ni enačaja. Kajti dober občutek še ni zagotovilo, da tisti, s katerim govorimo, mislil resno, iskreno in pošteno, in še manj, da čuti enako kot mi. Ko se fant nasmehne dekletu, vsak od njiju v nasmehu prebere nekaj drugega: eden zgolj nezavezujočo gesto vljudnosti in prijaznosti, drugi povabilo k prijateljstvu, lahko pa tudi začetek hoje v dvoje. Kaj od tega je res, pokaže čas, a tisti, ki ga preplavijo čustva, navadno ne čaka, okoliščin ne premisli, ampak takoj oblikuje sklep, in se, kar je lahko prava katastrofa, po njem tudi ravna.
Ko se dva poslovneža ali umetnika srečata za šankom, lahko nenadoma začutita sinergijo dveh poslovnih ali umetniških projektov, se dogovorita za sodelovanje, skupno naložbo in upravljanje. Poznejša praksa lahko pravilno razumevanje prvotnih občutkov potrdi, lahko pa tudi ovrže. V drugem primeru se potem partnerja znajdeta na sodišču in drug drugemu dokazujeta prevaro.
Iz teh primerov vidimo, da je obdelava čutnih podatkov in čustvenih zaznav v možganih zelo nezanesljiva. To trditev naj ponazorimo še s kratko zgodbo Ernesta Hemingwaya (1899–1961), Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1954, izjemnega novinarja, lovca, ribiča in še marsičesa. Leta 1920 je v Chicagu, na neki prireditvi, zagledal Hadley Richardson. V hipu ga je spreletela neovrgljiva gotovost, o kateri je pozneje zapisal: »V trenutku, ko sem jo zagledal, sem vedel, da se bom poročil z njo. Raje bi umrl, kot se zaljubil v katero drugo, kot v Hadley.« Njej pa je rekel: »Obljubi mi, da bova drug z drugim vedno govorila resnico, ne glede kako boleča bo.« Ona jih je imela osemindvajset, on dobrih dvajset.
Toda ne dolgo za tem je v Španiji, v Pamploni, na bikoborbi, zagledal lady Duff. Hipnotiziran od njene lepote je izgubil razsodnost, in vse, kar je ne dolgo nazaj prisegal Hadley, je potem govoril lady Duff. Njegovi ženi Hadley, ki je morala gledati vse to flirtanje, je svet razpadel na koščke. Potem ko je Hemingway zagrešil prvo nezvestobo, so sledile še nove. Svoj notranji razkroj je blažil s pivom, rumom, zabavami, lovom itd. Vsega je bilo konec nekega jutra v predsobi hiše, kjer je živel s četrto ženo Mary. V roke je vzel najljubšo puško in pritisnil na petelina.
Podobno kot Hemingway se je glede razumevanja svojih čustev motil tudi Ivan Cankar, ki ga je srečanje z Ano Lušin tako prevzelo, da je ves srečen pisal Otonu Župančiču: »Zaljubljen sem v pravega angela – otroško, naivno dušico, ki ima predražesten obrazek …« Njej pa je pisal: »Ostani mi zvesta, Anica moja; nihče drug bi te ne mogel ljubiti tako vroče in odkrito, kakor te ljubim jaz; vsak utripljaj mojega srca bije samo zate, in s svojo ljubeznijo ti napravim raj življenja …«
To se je dogajalo poleti 1898. Še isto jesen, po manj kot treh mesecih, se je Cankar ogrel za Anino sestro Minko. Ana ga je ljubila do konca, še po poroki s Hinkom Bregantom, ki je zgodbo poznal. Tako lahko danes na njenem nagrobniku, na pokopališču na Plešivcu nad Velenjem, po odločitvi Aninega moža, preberemo verz iz Cankarjeve Erotike: »Tiho zdaj v grobu spi tvoja in moja vesela mladost.«
Kako naj razumemo, kaj je to, kar občutimo? Kakšen pomen naj damo kakemu doživetju, še zlasti če nas pretrese in iztiri? Ali pridemo do odgovora preprosto tako, da tisto, kar se nam dogaja, premislimo? Ali imamo za vse, kar se nam pripeti, predalček in takoj vemo, za kaj v resnici gre? Kako se v prepletu stvari orientiramo? Na osnovi česa se odločamo?
Vprašanja, ki sem jih nanizal, se gotovo komu zdijo odveč, nepotrebno kompliciranje. Takim je vse preprosto; seveda, ker pri kaki stvari navadno vidijo le dva upoštevanja vredna dejavnika, levega in desnega, črnega in belega, ne pa drugih pet ali deset. Dovolj jim je, kot se radi ponosno pohvalijo, zdrava kmečka pamet. Pri tem pa seveda ne pomislijo, da takšna pamet, ki s kmeti nima absolutno nobene zveze, zadostuje kvečjemu za kaj takšnega, kot je izbira enako kakovostnega blaga v cenejši trgovini. Kmet ni primitiven naturščik, ki bi zaradi domnevne iskrenosti in preprostosti takoj znal pokazati na pravo stvar.
Vsi znamo biti pametni, ne samo kmetje, a le pri stvareh, ki jih seštevamo in odštevamo, merimo in tehtamo. Toda vsi, tako manj izobraženi kot visoko izobraženi, imamo težave pri odločanju, ko gre za odnose in moralne dileme. Za vse to ni matematičnih meril, ni obrazcev, po katerih bi izračunali, kaj je prav; ni varne srednje poti. Ravno kompromis, srednja pot, ekvidistanca, je lahko vzrok, da obtičimo, ne ukrepamo, ne pomagamo in ne ljubimo. Odnosi med nami nikoli niso na dlani, tudi morala ne, ker oboje sega v dušo drugega, ki pa nam ni neposredno dostopna; sega v skrivnostno drugost, do katere nimamo dostopa z nobenim tehničnim sredstvom.
Na dveh primerih, ki jih bomo v nadaljevanju opisali, bomo videli, da zdrava kmečka pamet odpove takoj, ko naleti na probleme, ki niso merljivi; odpove, ker poenostavljanja stvari, ki so kompleksne in segajo hkrati v vidno in nevidno, racionalno in skrivnostno. T. i. zdrava pamet, ki ni drugega kot neoprijemljiva puhlica, stvari poenostavlja, a ne zato, ker bi videla bistveno, marveč zato, ker odločujočih dejavnikov sploh ne prepozna, ker stvarnost reducira na nekaj prvin; vse drugo, česar ne dojame, pa ne upošteva.
Začnimo s prvim primerom, s kraljem Ahazom, ki je vladal v Jeruzalemu v letih 736–716 pr. Kr. Pomena svojih občutkov, dvomov in strahov, si ni znal razložiti. V zagati je imel več možnosti, ali naj se zanese na politične špekulacije, ali naj posluša preroka, ali pa naj počaka in ničesar ne ukrene. Izaija mu posreduje Božje sporočilo: »Varuj se in ostani miren, ne boj se« (Iz 7,4). Ahazu zastane dih. Izaijevega sporočila ne more sprejeti; enostavno mu ne zaupa. Preplavi ga malodušje; ogradi se od vseh.
Breme odgovornosti za usodo države jemlje resno, a je zanj pretežko, kot bi bilo pretežko za kogarkoli na njegovem mestu. Kako tudi ne, ko pa ima proti sebi aramskega kralja Recina, ki kraljuje v Damasku, in Pekaha, kralja Severnega Izaelovega kraljestva, ki kraljuje v Samariji. Ta dva ga silita v koalicijo proti Asiriji, velesili na območju današnjega Irana in Iraka, ki se širi proti Mediteranu.
Izaija ne odneha. Ahaza spodbuja, naj se končno le obrne na Boga: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga« (Iz 7,10). Ahaz Bogu ne zaupa. Njegovo apatijo Bog razplete s prerokovo napovedjo, da bo sam poskrbel za svoje ljudstvo; poslal bo Emanuela, ki bo Bog z nami.
Kot antipod omahljivemu Ahazu, nam današnji evangelij spregovori o sv. Jožefu in njegovem občutku ponosa, zaradi katerega z žensko, ki ni noseča z njim, zaradi kritične in opravljive javnosti noče imeti opravka. Po drugi strani pa Jožef Marijo ljubi, ji zaupa in je noče javno osramotiti. Med občutki in tem, kaj občutki sporočajo, Jožef občuti nepremostljiv razkorak. Iz zagate se sklene skrivaj umakniti, Marijo pustiti samo in jo s tem dati v zobe obrekljivcem.
V nasprotju s kraljem Ahazom, ki je na zunaj vernik, dejansko pa se na Boga ne zanese, sv. Jožef dopusti, da njegovo moralno dilemo preseka Gospodov angel, ki pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.«
Ni bistveno, kako je sv. Jožef doživel angelovo sporočilo. Tisto, kar naj iz razmerja med Bogom in Jožefom razberemo, je, naj v proces prenašanja čustev in telesnih občutkov v možgansko, se pravi razumsko obdelavo, vključimo tudi Boga, njegovega Svetega Duha, pa naj ta prihaja po besedi bližnjega, kot Izaija k Ahazu, ali po skrivnostnih sporočilih v sanjah, ki niso vedno in samo nočno procesiranje v podzavesti, ampak tudi vstopno mesto Boga v naše življenje, ali po molitvi, ko zadevo, ki ji nismo kos, preprosto izročimo Bogu.
Ne vem, kaj bi sam storil na Ahazovem mestu. Lahko pa povem, kaj največkrat storim danes. Nalogo, ki me presega, ker je zahtevna in je v celoti ne razumem, izročam v Božje roke. Zavedam se, da lahko na ta način tudi kaj izgubim. In ravno v tem je preizkušnja. Ali izgubiti nekaj, kar si želim, a pripada temu svetu, ali zaupati, da bo Bog stvar pripeljal do optimalnega konca. Nočem biti preveč pameten, ker vem, da mi je Bogu laže zaupati danes, kot tedaj, ko sem bil star dvajset let. Morda bi tudi Ahaz ravnal drugače, podobno kot sv. Jožef, če bi imel še eno priložnost.
Advent je naša vsakoletna nova priložnost, da rastemo v veri. Da opustimo prazen govor o zdravi pameti, ki nam podobno kot Hemingwayu, Cankarju in Ahazu ne zna razložiti pomena naših čustev, občutkov in doživetij, in se izpostavimo obsevanju Prihajajočega z višave, njegovemu Svetemu Duhu, da nas obsenči kot Marijo, in nam s tem, ko se rodi v nas, prinese odgovor, ki ga potrebujemo.
