Baročni primorski pridigar

Sedemnajsto stoletje je čas katoliške obnove. Plaz reformacije in protestantizma se je ustavil in negotove ovčice (vernike) je bilo treba spet pripeljati nazaj v domači katoliški hlev. Katoliška cerkev je bila mnenja, da vera vstopa v dušo tudi skozi oči in ušesa. Baročne cerkve torej kar kipijo od barv, kipov, fresk in raznovrstnih okraskov. V njih pridigajo ognjeviti pridigarji, ki poskušajo vse, samo da ne bi bili suhoparni. Z velikimi in blestečimi besedami razglašajo odrešenje in posipajo ogenj in žveplo v neomejenih količinah na grešnike …

Eden takšnih je bil tudi Janez Svetokriški (1648–1714). Njegova pravo ime je bilo Tobija Lionelli in bil je nezakonski sin slovenske matere Katerine Sidonije iz rihenberške graščine in očeta Italijana, grofa Friderika Hieronima Lanthierija. Rojen je bil v Črničah, slikovitem naselju nad dolino, naslonjenem na pobočje Trnovskega gozda. Postal je kapucinski menih in je po kraju službovanja, slikovitem Vipavskem križu na vzboklini sredi doline, bolj poznan kot Svetokriški, kot se je kraj nekdaj imenoval.

Leta in leta je pridigal in svoje pridige izdal v t. i. Svetem priročniku, po latinsko imenovanem Sacrum promptuarium, v obliki petih knjig. Prvi dve knjigi sta izšli v Benetkah, zadnje tri v Ljubljani. Ne pridiga v latinščini ali italijanščini, ampak v slovenščini 17. stoletja, ki se je tedaj uporabljala v Vipavski dolini.

Kot rečeno: nobenega dolgovezenja – slog njegovih pridig je baročno obložen in gostobeseden, vsebuje še veliko latinskih navedkov iz svetega pisma. Tisto, kar je zanimivo: preprost menih predava preprostim ljudem. V njegovih pridigah najdemo opise življenja Slovencev konec 17. stoletja in to dela tega začetnika slovenske književnosti prav posebej zanimivega.