Nihče, ki je obiskal oziroma šel na romanje v Medžugorje, ni prišel nazaj tak, kakršen je šel. Pa lahko greš ali iz firbca, vere ali križa, ki se ti zdi pretežak. Tam že ko stopiš iz avtobusa, zaznaš, da je nekaj drugače. In čeprav se je v letih obiskovanja Medžugorje gospodarsko okrepilo, ni izgubilo pristnosti.
Kot vernik si lahko, kjerkoli želiš. Lahko si v cerkvi pred Marijo, lahko si v parku v tišini ali greš na Križevac, Crnico, pa še bi se našli kraji, ki so Medžugorje zaznamovali. Predvsem pa se moraš obvezno udeležiti maše. Maša je čez vse. V tem času je bilo od pet do deset tisoč ljudi, težko oceniš po vseh polnih klopeh v središču dogajanja. Pridiga v hrvaščini, pa vendar se mi je ob raznolikosti zastav, ki so plapolale med mašo, zdelo, da jezik maševalca vsi razumejo. Ta energija, ki je nerazložljiva, se dotakne vsakogar.
Smo kristjani dostojni v veri ali se zadovoljimo s površinskostjo?
Mene je pridigar presunil, prikoval v razmišljanje, predvsem pa me opogumil, da moram stati za vrednotami, katere imam položene v zibelko. »Biti dostojan (dostojen, dostojanstven),« je začel in nas vse vprašal, ali se zavedamo, kaj to pomeni. Ali smo se kdaj vprašali, zakaj toliko časa Cerkev potrebuje, da nekoga prizna za svetnika? Ker je v prvi vrsti moral biti ta človek ugleden, dostojanstven in spoštovan najprej v svojem okolju, med najbližjimi, v Cerkvi, med ljudmi …
Spraševal je vse nas, zakaj si duhovniki umivajo roke med obredom maše. Ker je to simbolna gesta, da sperejo svoje grehe, svojo grešnost, predvsem pa, da pokažejo, da so dostojni nosilci Cerkve. Dostojni do svojih bratov, dostojni do svojih nadrejenih, sploh pa dostojni v odnosu do nas vernikov in faranov. Spraševal nas je o naši dostojnosti. Se trudimo biti dostojni do svojih bližnjih, svoje žene/moža, dostojni do otrok, do poklica, sodelavcev, ne nazadnje tudi do Cerkve, kateri pripadamo?
Smo kristjani dostojni v veri ali je ostala le tista površinskost, ki zaznamuje sedanjo Cerkev. In če nekje po ZDA in zahodni Evropi namesto cerkve, Božjega templja, ki je stal tam, pa zaradi nevere in nedostojnosti sedaj tam stojijo gostilne in pubi, kje je tu krščanska dostojnost? Bomo tudi tu v Evropi, kjer so vrednote v zatonu, dopustili, da bodo Cerkve prodane, da se bo lahko zgradila gostilna ali disko več?
Neoliberalizem nas peha v norenje, ampak ostati moramo ljudje
Omenil je pokojnega patra, ki je vse svaril, da se ni treba nobene stvari tako zelo bati, pa naj je to komunizem, fašizem, nacizem, kot se je treba bati neoliberalizma. Ta je uničevalec človeka, družine. Hlastanje za uspehom, za kariero, da izžame celega človeka, je povzročilo, da se današnji človek v tej noriji s službo, stalnim primerjanjem, padanjem v depresijo, bojem z boleznimi, tekmovalnostjo, ki je prešla na vse sfere življenja in se je tako zažrla v nas, prišel do tega, da ne zna biti dostojen. Dostojni v odnosu do tega, kar nam je blizu, dostojni do svetega, kot je bilo nedolgo nazaj. Tako nekako bi povzel pridigo, ki je bila tako močna, da smo vsi prikovani sedeli, še ko je že končal. Ne vem, kdaj sem bil nazadnje tako nagovorjen. Ne vem, kdaj sem tako dobre volje odšel naprej v skrivnosti Medžugorja. Ne vem …
Letos se prvič kot človek s funkcijo, človek z odgovornostjo, podajam na pot volitev. Vem, kaj mi je storiti. Upam, da z odborom, ki stoji za menoj, nagovorimo številne ljudi. Želim si, če bom seveda izvoljen, da bom »dostojan (dostojen)« in da bom z Božjo pomočjo vedno znal stati za vrednotami, ki so univerzalne. Vrednotami, ki bogatijo, ne siromašijo. Predvsem pa si najbolj želim, da me politika ne bi osiromašila za besedo, ki mi je pogosto izrečena: »Ti si člov’k.«
