Življenje je sestavljeno iz veliko majhnih trenutkov. Lahko doživiš res lepe trenutke, drugič si v težkem položaju. Poznam tudi trenutke, v katerih sta si veselje in žalost, zmaga in izguba, moč in nemoč zelo blizu. Včasih, ko sem doživel čudovit, lep trenutek, uspešen izpit, osebno zmago, je sledila faza izčrpanosti, žalosti, nemoči.
Ko berem Sveto pismo, ugotovim, da takih občutkov nimam le jaz. Sveto pismo pokaže zelo realen pogled na človeka. Elija, na primer. Bil je poklican prerok, Božji glasnik, človek, ki je posvetil življenje temu, da bi drugi spoznali Božje sporočilo. Na vrhu svojega delovanja je doživel, kako je po njegovi molitvi padel ogenj z neba drugim kot dokaz, da Bog obstaja (prim. 1 Kr 18). Malo potem pa beremo:
“Prišel je v Beeršebo na Judovem in tam pustil svojega služabnika, sam pa je šel naprej v puščavo dan hoda. Prišel je in sedel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: ‘Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje’” (1 Kr 19,3b–4).
Težki časi so lahko spodbuda za spremembo in za poslušanje Božjega glasu v sebi
Celo takrat, ko posvetiš življenje Bogu in si ga doživel na poseben in čudovit način, lahko strmoglaviš v praznino in se znajdeš v slepi ulici. Včasih gremo skozi dolino, ampak na koncu nas čaka nova perspektiva za življenje. Ti težki časi so spodbuda za spremembo in priložnost za poslušanje tihega Božjega glasu v tebi.
“Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: ‘Vstani in jej.’
Jedel je in pil pa spet legel. Gospodov angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: ‘Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga.’ Vstal je, jedel in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. Tam je prišel do votline in je tam prenočil” (1 Kr 19,5.7–9).
Bog ne odgovarja na hitro, treba pa je pred Njim izraziti resnico
Ko beremo odlomek, ugotovimo, da Bog Elija ne tolaži, še ne; za zdaj samo pošlje angela, ki mu prvič ponuja telesno okrepitev, drugič še usmeritev (“sicer bo pot zate predolga”). Pot ga vodi do Božje gore Horeb, mesta, kjer se je Bog prikazal Mojzesu in mu dal deset zapovedi (2 Mojzes, 19–20), mesta, za katero so ljudje verjeli, da je tam Bog na poseben način prisoten. Ko si pogledamo izvirni pomen besede, ugotovimo, da Horeb pomeni puščava, pustinja. Elija je bil še štirideset dni v puščavi, potem je prišel do puste gore Horeb. Bog človeka včasih vodi v samoten kraj z namenom, da bi bil pripravljen slišati Božji glas.
Tam je Elija začel s svojimi besedami in brez olepševanja pripovedovati Bogu, kako se počuti:
“Ves sem gorel za Gospoda … meni strežejo po življenju …”
“Vsi so zapustili tvojo zavezo …, sam sem ostal” (1 Kr 19,9–10; 14–15).
Dvakrat je celo ponovil svoje razočaranje. Nato se je zgodilo naslednje: “velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale …, a Gospod ni bil v viharju”; potem je bil potres, a Gospod ni bi v potresu, za potresom ogenj, ampak Gospod ni bil v ognju. Elija je pričakoval, da bo Bog odgovoril na način, kakor bi se sam odzval: kakor vihar, potres in ogenj (“ves sem gorel za Gospoda”). Bog ima veliko načinov, kako se lahko prikaže, ampak Njegov glas je pogosto tih glas, notranji šepet: “Za ognjem (je slišal) glas rahlega šepeta” (1 Kr 19,11–12).
Notranji Božji glas za nov vzpon po težkem času
Ta notranji Božji glas zdaj govori: Elija dobi naročilo, da mazili Hazaela za kralja nad Aramom in Jehua za kralja nad Izraelom. Bog določi Elizeja za novega preroka namesto Elije. Bog sporoči, da Elija ni sam, ampak da je ostalo še sedem tisoč mož, ki niso poklekovali pred tujim bogom Baalom.
Iz te zgodbe lahko črpamo moč. Sicer Bog človeka včasih vodi v življenjsko puščavo, ampak tam, v samoti slišiš tudi Božji glas. Ko slišiš Njegov tihi šepet v tvoji notranjosti, se zgodijo tri stvari: Bog ti ponuja širši pogled, ne vidiš več samo sebe (še sedem tisoč mož); Bog ti ponuja novo perspektivo in daje energijo (Bog pokaže Eliju naslednika; niti ne razmišlja več o smrti); Bog daje naslednje korake (maziljenje novih kraljev).
Štiri značilnosti, po katerih lahko prepoznamo, ali nam v notranjosti res govori Bog
- Bog ima poseben karakter. V Pismu Galačanom 5,22–23 piše o Božjem karakterju in kaj ti ponuja, ko mu dovoliš, da oblikuje tvoje življenje: “Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.” To želi Bog vsaditi v tebe. Tihi glas, ki vodi k nemiru, neljubezni, razočaranju, nepotrpežljivosti itd., ne more biti od Boga. Bog vodi tudi v težke situacije, ampak končni rezultat Božjega tihega glasu te vedno vodi k ljubezni, miru …
- Bog govori večkrat. Božji glas v tebi ni samo enkraten impulz. Pogosto nam z več majhnimi znaki kaže, kaj si želi od nas. Včasih lahko opazuješ Njegove napotke že več let in so kot rdeča nit v tvojem življenju. Tudi zato, ker ima Bog vedno čas in potrpežljivo čaka, dokler ne najdeš spet stika z Njim in Ga vključiš v življenje.
- Bog govori s teboj na več načinov. Ker se Bog ne spremeni, je Njegova beseda vedno ista, ne glede na to ali slišiš Božji glas v svoji notranjosti in ali bereš Sveto pismo. Najina hčerka je bolj tiha, ampak včasih polna čustev. V takihh trenutkih nama pogosto napiše pismo. Kot starša se veseliva vsake pisane vrstice enako kot vsakega pogovora. Božji notranji glas v tebi znaš tem bolje prepoznati, čim bolj poznaš Njegovo pisano besedo. Vse, kar slišiš v tvoji notranjosti, mora biti v soglasju s tem, kar je že zapisano.
- Potrditev drugih kristjanov. To je zadnji nasvet prepoznanja Božjega tihega glasu v tebi. Poveži se s kristjani, ki so ti zgled in imajo živ odnos z Bogom. Pogovori se z njimi o stvareh, o katerih si želiš odgovor od Jezusa, in prosi jih, da molijo zate. Kot kristjani smo udje celotnega telesa, Jezus je glava. Torej, ko imaš občutek, da je Bog na poseben način govoril s teboj, drugi trije kristjani, s katerimi si se pogovoril, pa se s tem ne strinjajo, potem bodi previden.
Že nekajkrat sem bil v pasti, da sem si sicer prizadeval pri delu za Boga, ampak na koncu sem bil v slepi ulici, sem čutil izčrpanost, sem bil brez energije, širšega pogleda ali perspektive. Zato si želim Božje navodilo.
Naslednji štirje koraki razvijajo v nas lastnost, da slišimo Božji glas
- Vzemi si čas za Boga. Jezus je pri tem zgled. Uspelo mu je najti ritem premora in akcije, osebnega pogovora z Bogom in delovanja. Redno je iskal samoto. Človek v življenju potrebuje ritem: čas, ko je aktiven in ustvarjalen, in čas, ki ga posveti Bogu. S posvečenim časom Bogu omogočiš, da lahko razodene svoj glas v tebi. Moj nasvet: ne bodi vedno poln akcije. Posveti tudi Jezusu čas, poišči si samotno mesto in mu prisluhni.
- Zberi se in konkretno prosi Boga. Ne moremo se osredotočiti na dve stvari naenkrat. Ne moremo razmišljati o nogi, ko nas boli roka. Vključi Jezusa, ko si pred zahtevnim sestankom v službi, pred težko osebno odločitvijo, ko si želiš spremembe na posameznih področjih življenja ali preden se srečaš z ljudmi.
- Čakaj na odgovor. Včasih sledimo takoj prvemu impulzu, ki ga čutimo, in se izgubimo v razne, pravzaprav prazne dejavnosti, namesto da bi res počakali na Njegov odgovor. Ne vem, kako Bog govori v tebi. Pogosto je zelo oseben in Njegov pristop do tebe se lahko močno razlikuje od tega, kako išče stik z menoj. Bog v tem ni omejen in vedno najde način, da se te lahko dotakne.
- Pričakuj vedno več kot samo odgovor. Bog ne ponuja samo informacije. Eliju, na primer, ni dal celotnega odgovora. Kljub temu je Elija črpal iz Božjega glasu energijo, dobil novo perspektivo in spet širok pogled. Za določene stvari v svojem življenju ne boš našel odgovora, vendar ti Bog ponuja svojo navzočnost, živo srečanje.
