Simptom pomanjkanja perspektive je pomanjkanje identitete

Vedno bolj je akutna bolezen naše dobe: pomanjkanje perspektive. Pandemične razmere jo še stopnjujejo. Zdi se mi, da mnogi ne vedo, kaj zares hočejo. Kopni število stvari, v katere bi zlasti mladi verjeli. Simptom te bolezni je pomanjkanje identitete. Vedno več ljudi srečujem, ki ne znajo odgovoriti na vprašanje: kdo sem?

Čudežna ozdravljenja se dogajajo, a le tistim, ki imajo vero

A prav v času epidemije – pa tudi ob mnogih drugih priložnostih – se oblikujejo skupine ljudi, ki molijo in prosijo, da bi Bog ozdravil njihovega bolnega prijatelja. Uslišanja so evidentna. A moramo dodati, da le za tiste, ki imajo vero. Tudi dvomljivci, ki ne verujejo, lahko vidijo ozdravitev, a jo raje pripisujejo nedoločenim naravni dejavnikom.

Kdor pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve

Ni sodobnega krščanstva, ki bi lahko bilo hoja za Kristusom brez bolečine in trpljenja … Kdor to misli in pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve ne življenja svetnikov. Tako na koncu kličem z apostolom Petrom: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« (Jn 6,69)

Božji glas v človeku je tih in nevsiljiv, a vztrajen

Življenje je sestavljeno iz veliko majhnih trenutkov. Lahko doživiš res lepe trenutke, drugič si v težkem položaju. Poznam tudi trenutke, v katerih sta si veselje in žalost, zmaga in izguba, moč in nemoč zelo blizu. Včasih, ko sem doživel čudovit, lep trenutek, uspešen izpit, osebno zmago, je sledila faza izčrpanosti, žalosti, nemoči. Ko berem Sveto pismo, ugotovim, da takih občutkov nimam le jaz.

Kjer je lepo biti samo človek v Božjem naročju

Prostora za razvajanje, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Kjer je lepo biti samo človek v Božjem naročju. Kjer »On skrbi za vas.« (1 Pt 5,7)

Marko Rijavec: Jagnje

Nežnost, ranljivost, zaupanje med nami so tako pomembni. Ker je človek v resnici šibek, ne močen, in ker je resnična moč človeka v drugem, ne v sebi. Zato in samo zato si je treba upati tvegati. Ker je bolje umreti zaradi ljubezni kakor živeti sam.

Ministrstvo za boj proti hitro rastoči epidemiji osamljenosti

Sam upam, da bo nekoč prišlo do konkretne in ne le teoretske sprave med vero in znanostjo, med oznanilom in družbo, ko bo Kristus na križu oznanjen tako, da ga bo tisti, ki bo ob Njem tudi sam na križu, podobno kot desni razbojnik, lahko neposredno prosil, naj mu prav ta trenutek lajša bolečine, depresijo in strah, obenem pa bo lahko pred vsemi okoli sebe brez zadrege izpovedal vero: »Jezus, spomni se me, ko prideš v nebeško kraljestvo

Praznina, prostor upanja

Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega.

Preden gremo za Jezusom, moramo zamenjati središče svojega sveta

Zamenjati središče sveta

Zato zlato pravilo hoje za Jezusom pravi takole: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,24) Preden gremo za Jezusom, moramo zamenjati središče svojega sveta

Ivo Kerže: Človek ni za enkratno uporabo

Marko Rijavec: Človek ni za enkratno uporabo

Malo lažje je prebrati, da je v sredini kroga neka žena, zasačena v prešuštvovanju. Veliko težje bi evangeljski odlomek poslušali in se z Jezusom celo strinjali, če bi v sredino kroga mi, pismouki in farizeji današnjega časa, postavili kakega vojnega zločinca ali v zadnjem času še bolj razvpitega pedofilskega duhovnika.

Samoodrešitev

Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti. Morda ste v kaki župniji pod … Beri dalje