Vedno bolj je akutna bolezen naše dobe: pomanjkanje perspektive. Pandemične razmere jo še stopnjujejo. Zdi se mi, da mnogi ne vedo, kaj zares hočejo. Kopni število stvari, v katere bi zlasti mladi verjeli. Simptom te bolezni je pomanjkanje identitete. Vedno več ljudi srečujem, ki ne znajo odgovoriti na vprašanje: kdo sem?
A prav v času epidemije – pa tudi ob mnogih drugih priložnostih – se oblikujejo skupine ljudi, ki molijo in prosijo, da bi Bog ozdravil njihovega bolnega prijatelja. Uslišanja so evidentna. A moramo dodati, da le za tiste, ki imajo vero. Tudi dvomljivci, ki ne verujejo, lahko vidijo ozdravitev, a jo raje pripisujejo nedoločenim naravni dejavnikom.
Ni sodobnega krščanstva, ki bi lahko bilo hoja za Kristusom brez bolečine in trpljenja … Kdor to misli in pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve ne življenja svetnikov. Tako na koncu kličem z apostolom Petrom: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« (Jn 6,69)
Življenje je sestavljeno iz veliko majhnih trenutkov. Lahko doživiš res lepe trenutke, drugič si v težkem položaju. Poznam tudi trenutke, v katerih sta si veselje in žalost, zmaga in izguba, moč in nemoč zelo blizu. Včasih, ko sem doživel čudovit, lep trenutek, uspešen izpit, osebno zmago, je sledila faza izčrpanosti, žalosti, nemoči. Ko berem Sveto pismo, ugotovim, da takih občutkov nimam le jaz.
Prostora za razvajanje, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Kjer je lepo biti samo človek v Božjem naročju. Kjer »On skrbi za vas.« (1 Pt 5,7)
Čutim, da mi Kristus Kralj pravi, naj usmiljenje naj postane način življenja, ki se ne reklamira ali celo neposredno prenaša po Facebooku. Kristus Kralj, daj mi občutljivo srce in me obvaruj otrdelega!
Prilika o delu v vinogradu je v bistvu prispodoba za spreobrnjenje srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil … Beri dalje
Nežnost, ranljivost, zaupanje med nami so tako pomembni. Ker je človek v resnici šibek, ne močen, in ker je resnična moč človeka v drugem, ne v sebi. Zato in samo zato si je treba upati tvegati. Ker je bolje umreti zaradi ljubezni kakor živeti sam.
Sam upam, da bo nekoč prišlo do konkretne in ne le teoretske sprave med vero in znanostjo, med oznanilom in družbo, ko bo Kristus na križu oznanjen tako, da ga bo tisti, ki bo ob Njem tudi sam na križu, podobno kot desni razbojnik, lahko neposredno prosil, naj mu prav ta trenutek lajša bolečine, depresijo in strah, obenem pa bo lahko pred vsemi okoli sebe brez zadrege izpovedal vero: »Jezus, spomni se me, ko prideš v nebeško kraljestvo
Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega.
Postavljati si pomembna vprašanja življenja, boriti se z njimi, v njih omahovati, se izgubiti, pa spet vstati in iskati naprej, to pomeni verovati. Točno to je tisto, zaradi česar nam je vera »koristna«: žive nas dela, drži nas pri življenju in nam pomaga živeti.
Za kaj bi prodali svoje vrednote? Zato, da dobite tisto, kar si želite? Zato, da vas pustijo pri miru? Ali zato, da dobite bombonček? Nekoč sem z najstniki izvedel poskus. Tik preden so zjutraj navalili … Beri dalje
Naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.
Zato zlato pravilo hoje za Jezusom pravi takole: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,24) Preden gremo za Jezusom, moramo zamenjati središče svojega sveta
Moramo se kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – odločiti, da se vsak dan najdemo pri naši mizi, ne da bi nas pri tem kaj motilo. Noben opravek, nobena obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, klic, slika na Instagramu ni bolj pomembno od tega, da skupaj jemo.
Malo lažje je prebrati, da je v sredini kroga neka žena, zasačena v prešuštvovanju. Veliko težje bi evangeljski odlomek poslušali in se z Jezusom celo strinjali, če bi v sredino kroga mi, pismouki in farizeji današnjega časa, postavili kakega vojnega zločinca ali v zadnjem času še bolj razvpitega pedofilskega duhovnika.
Osvoboditi se moramo popolne navezanosti na ljudi, sicer od bližnjih pričakujemo tisto, česar nam ne morejo dati. In ko od njih ne dobimo tistega, kar si želimo, jih obsojamo, kar nas spravlja v vedno večjo osamo.
Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga … Beri dalje
Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti. Morda ste v kaki župniji pod … Beri dalje
V ponedeljek, 23. julija, smo obhajali god sv. Brigite Švedske, ki jo je papež Janez Pavel II. razglasil za sozavetnico Evrope. Sv. Brigita je v naši zavesti precej zapostavljena, zato želim predstaviti ženo, ki je … Beri dalje