Malica je za vstalega Jezusa očitno zelo pomembna stvar. Ali pa zajtrk. Ali pa večerja. Vsakič znova ga vidimo z ribami in kruhom, tema tako osnovnima elementoma, potrebnima za obroke ribičev. Kajti tako kot tistega jutra pri Tiberijskem jezeru je danes pogosto tudi pri Blejskem, Bohinjskem in še kakem drugem slovenskem jezeru: da lovimo in lovimo te ribe ali pa krompir ali pa pohane piščance, vso noč in ves dan jih lovimo in jih ne ulovimo.
Ulovimo druge stvari, na trnek in v mreže se velikokrat ujame služba in obveznosti in sestanki, pa razni opravki tu in tam, rib za našo večerjo … teh pa ni in ni. Tako tudi namesto rib in kruha, te naše osnovne jedi, jemo druge stvari, fast-food svinjarijo, smeti našega sveta, nadomestke, ki ne nasitijo, tudi če vemo, da nam škodijo. Ker lačen človek ni izbirčen, on jé to, kar se predenj postavi, rožiče in njim podobne ostanke.
Zato je Vstalemu malica tako zelo pomembna. Ker je res pomembna. A ne malica kar tako, temveč skupna malica. Tudi če Peter v lakoti že pred vsemi skoči v vodo, mora počakati, da tudi vsi ostali priplujejo na kopno, šele potem natakar Jezus ponudi hrano. In jedo. In so skupaj, vse dokler ne pojedo (Jn 21,15). Skupni zajtrk. Ali pa kosilo. Ali pa večerja. Nekaj, kar moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno, ta posvečeni čas mize in družine. Ker je to srečanje ob mizi tudi evharistija. Jezus se namreč učencem prikaže skupaj s tako banalno stvarjo, kot je hrana, in z njo se prikaže ob vsakem obroku, ko si vzamemo čas, da smo skupaj in skupaj jemo. Ko s tem, ko žrtvujemo svojo energijo in svoj čas, pravzaprav postanemo drug drugemu hrana na mizi.
Nobenega drugega odrešenika ni, kot je tisti, ki sedi in jé za našo mizo
Za to je ogromno razlogov, 153, če smo natančni. 153 razlogov, da se usedemo in skupaj jemo, če ne verjamete, preštejte, 153 razlogov je za naše družinske obede, vsak dan, za naša družinska srečanja ob mizi, proti enemu samemu: da pač nismo nič ujeli. Naše večerje, naše mize so preveč pomembne, da se ob njih zaradi enega samega razloga ne bi srečali in pogovarjali. Kajti ob njih se hranimo. Samo tam, ali pa umremo. Od njih naša družina preživi. Pa ne od hrane. Od drug drugega. Ker je preveč stvari, vsak dan po 153, ki nas vlečejo narazen, da bi bili preveč lačni, če ne bi imeli tega jutranjega, popoldanskega ali večernega srečanja.
Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – odločiti, da se vsak dan najdemo pri naši mizi, ne da bi nas pri tem kaj motilo. Noben opravek, nobena obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, klic, slika na Instagramu ni bolj pomembno od tega, da skupaj jemo. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga otipati, moramo ga slišati, moramo ga prepoznati drug v drugem. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.
