V skupnost je treba vključiti tudi mrtve, pobite in izrinjene iz osebne in družbene zavesti

Tako Stara kot Nova zaveza potrjujeta, da je ključno za človeka soočenje s trpljenjem. Škofu Antonu Vovku je ob novi maši starejši duhovnik, ki so ga nagovarjali, naj kaj pove, dejal samo: »Nič ne bom povedal, na trpljenje se pr’prav’!«

Sanjamo o cenenih rešitvah in posegamo po ponujenih bleščečih, samostojna pot pa je težka

Vsako (egiptovsko) suženjstvo se rešuje z izhodom, ki tako rabljem kot žrtvam povzroča bolečine, saj se praviloma vsakdo izmed nas težko spoprijema z lastnimi in drugimi zahtevnimi problemi, kot so bile za Izraelce puščavske pošasti, lakota, sploh nezmožnost uživanja in gospodovanja nad drugimi. Nerad si vsak sam v potu svojega obraza služi vsakdanji kruh, danes je okrepljena skušnjava živeti na tuj račun. Ljudje raje sanjamo o cenenih rešitvah in se prepustimo za to tudi gospodovanju tistih, ki znajo človeka kupiti na lahek način, četudi so to volkovi v ovčjih oblačilih.
Wagner in Mozart sta ponujala blesteče rešitve, ki so jih nasilno uresničevali absolutistični gospodarji: maliki, tako imenovani heroji v človeških podobah. Samostojna pot je zahtevna. Tudi Jezus v trpljenju vpije k Očetu, naj gre ta kelih mimo njega, vendar v predanosti moli: »Oče …, ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!« (Lk 22,42) Ta vdanostni preskok ne gre od danes do jutri, pač pa so zanj potrebni molitev in post, duhovno prenavljanje oziroma dolga pot skozi puščavo. Če se stalno notranje ne utrjujemo, prevlada nostalgija po hitrih in bleščečih »egiptovskih loncih mesa«. Zato Ehrlich pravi, da mora duhovnik biti stalno v duhovni kondiciji. Danes je to ne le naloga duhovnika, ki drugače sploh ne bi mogel preživeti, pač pa kristjana in verjetno sploh vsakega človeka.

Zgled so lahko disidenti, ki so pokazali civilni oziroma krščanski pogum.

Razumljivo, da Rod Dreher in Roger Scruton dajeta za zgled disidente, ki so v veri osebno zoreli v kljubovanju trpljenju in zatiranju ter zdržali pritiske in prisilo totalitarnih mogotcev. Kant je sicer v zanesenosti razumarsko-razsvetljene dobe, ki je sicer še v smislu Böckenfördeja ohranjala temelje krščanskih vrednot za preživetje, zapisal, da je »razsvetljenstvo izhod iz nedoraslosti, ki jo je človek zakrivil sam«(1), in da je treba imeti pogum, si upati, postaviti se na svoje noge in pokazati svoje barve, tj. svojo samozavestno odločenost, postaviti se po robu zlu, kar v zahtevnih razmerah ni enostavno.
Krščanstvo vzgaja za ta pogum, da se po Jezusovem zgledu spoprijemamo s trpljenjem: »Tvoja volja se zgodi,« in da z Jezusom kljubujemo razmeram in se upiramo tiraniji. Spoprijeti se s trpljenjem, pomeni sprejeti resničnost svojega osebnega in družbenega položaja in tudi njegove (boleče) preteklosti. Zato je ta položaj treba najprej spoznati v zvestobi iskanja resnice osebne in družbene preteklosti ter ga osvojiti v krščanski drži. Ne gre zgolj za sociološko-politično rekonstrukcijo, pač pa za krščansko odrešenjsko ovrednotenje, saj je tudi slovenska zgodovina tesno vpeta v krščanski odrešenjski proces, kajti Slovenci smo ga reševali s krščanstvom.

Ehrlich in Kocbek – krščanski in modernistični pristop

Močna, a kritično še ne ovrednotena in nesprejeta primera sta dva vplivna kristjana 20. stoletja Lambert Ehrlich (1878–1942) in Edvard Kocbek (1904–1981), ki sta vsak po svoje paradigma, zgled, vzor(ec). Ehrlich je s svojo ozaveščeno in stalno prečiščeno duhovno osebnostjo z veliko mero posluha za krščanski družbeni nauk in njegovo zemeljsko in nebeško odrešitveno močjo dal trajen pečat slovenskemu krščanskemu preroštvu, ki ga je potrdil tudi sam s svojim mučeništvom. To ni le zgoščeno v njegovi nasilni smrti, pač pa v stalni prečiščeni in poduhovljeni pričevalski življenjski drži.
Njegov mlajši sopotnik Kocbek na drugi strani je bil veliko bolj podvržen moderni zanesenosti in veri v wagnerjanske malike sveta, s katerimi je menil odrešiti slovenske kristjane, a je s tem žal bolj ali manj zavestno položil katoličane in druge ljudi v naročje bogovom v človeški podobi. Ehrlich je videl rešitev v nesebični predanosti krščanski poklicanosti, zvesti hoji za križanim Kristusom in pripravljenosti darovati za to tudi svoje življenje. Kocbek je moral šele v svojih 70. letih poromati v Rog, da je zmogel osebno priznati, da drugega človeka ne smemo žrtvovati za nobeno ceno in da je odrešitev samo lastno trpljenje, ki se izroči Kristusu. Vse to se je v veliki meri zgodilo na pobudo, če ne kar zahtevo Borisa Pahorja, in to je pristen krščanski odgovor, ki ga ne more zbrisati vsa njegova retorika revolucionarnih let.

S trpljenjem se je treba spoprijeti, zato je romanje v Kočevski Rog za Slovenca temeljni pogoj osebnega in družbenega preživetja

V smislu češkega duhovnika in sociologa Tomaša Halika se je treba dotakniti ran, da smo sposobni živeti in preživeti, ker je bistvo življenja, kot pravijo budisti, trpljenje, kristjani pa dodajajo, da se je treba z njim spoprijeti. Zato je romanje v Kočevski Rog ne le za kristjane, pač pa za vsakega Slovenca, tudi za tako imenovanega postkomunista, temeljni pogoj osebnega in družbenega preživetja. Odrešitev je v dotiku lastnih in tujih ran, ker je to pot v vstajenje, kot je Jezus opozoril nevernega Tomaža (Jn 24,27). Križev pot Slovenska kalvarija sem pisal, da bi se Slovenci dotaknili svojih bolečih ran. Seveda je to najprej osebna zgodba vsakega izmed nas, za narodno odrešenje pa mora vzajemno postati tudi narodna ali kolektivna, če smo, kot bi rekel Dreher, tudi vsi skupaj pripravljeni zastaviti svoje življenje za odrešitev od trpljenja.
Disidenti in številni drugi od Američanke Lucy Braun, M. L. Kinga do D. Tutuja in L. Ehrlicha so živeli in delovali iz te vere, skupaj se osebno povezovali v njej, po družinah in skupnostih ter tako kljubovali tiranskemu zatiranju. Treba je vztrajati v zahtevni in izzivalni resnici, se osvoboditi laži, da bi lahko zaživeli svobodneje. Nihče tega ne zmore sam: Človek je človek po drugem človeku, pravi afriška modrost ubuntu: Da vzgojiš človeka, je potrebna cela vas. Skladno s tem pravijo: Dobro sem spal, če si Ti dobro spal. V skupnost je treba vključiti tudi mrtve, pobite in izrinjene iz osebne in družbene zavesti, kajti te rane tlijo v osebah in celotnem narodu, saj so sploh bistvene stvari v notranjosti.

Kot Zahej stopiti dol z drevesa predsodkov

Kakšni so to ljudje, ki nočejo pokopati od komunistov pomorjenih Romov ali domobrancev na ljubljanskih Žalah? Vsakdo mora kot Zahej stopiti dol z drevesa svojih predsodkov in nakopičene zemeljske navlake in velikodušno odpreti srce Jezusu in vsem, ki jih je prizadel, kot je to storil Zahej (Lk 9,2sl.). Jezus na tak način obremenjenim ljudem prinaša osvoboditev in pravo veselje v njihove hiše. Smo Slovenci pripravljeni stopiti z dreves ideoloških predsodkov in omogočiti drug drugemu to veselje?

(1) Kant, Beantwortung der Frage ‘Was ist die Aufklärung?, Kant Werke (Suhrkamp) IX, str. 53