Morda se tudi vi kdaj vprašate, kakšen smisel sploh ima verovati. V čem je veren človek drugačen od nevernega? In ja, tudi če zveni preveč v sluhu današnjega časa, kakšno korist sploh imamo od tega, da smo verni?
Vera ni popolnost
Verjetno se dvom v smiselnost vsega skupaj še okrepi, če smo vero – kot je to v navadi – skrčili na redno obiskovanje nedeljskega krožka ter na nekaj preprostih življenjskih pravil, s katerimi se strinjamo in si to strinjanje delimo še z nekaj ostalimi ljudmi. Predstavljam si, da sta odgovora na ta vrtajoča vprašanja največkrat samo dva: ali si – verjetno zaradi močne tradicije ali pa ljubega miru v srcu in pri družinskem kosilu – ta dvom preprosto izbrišemo iz glave, ali pa se, razočarani nad lastno slepoto, preprosto odločimo, da gre za neumni običaj podeželskih ženic, kamor sami vsekakor ne spadamo, in vero enostavno odpišemo iz svojega življenja.
Morda pa je tako tudi zato, ker si vse skupaj, kot veliko stvari v našem življenju, predstavljamo zelo idealistično, neživljenjsko, bi rekel, kakor da mora biti vse ali črno ali belo, da je to nekaj pravilnega. In da je dvom, ki obsega vse odtenke vmes, kakor stvar, ki jo je treba izkoreniniti, ker sesuva našo varnost in gotovost.
Vera je vprašanje
Toda resnično verni ljudje so pravzaprav kot apostoli, ki so Jezusu potožili: »Pomnoži nam vero!« (Lk 17,5) Vera namreč ni gotovost, vera je premikanje, je živo dogajanje, je vprašanje, je dvom, je življenje. Odnos namreč in ne filozofija. Cvetlica in ne kamen. Nekaj, kar rase, ne nekaj, kar je trdno in hladno.
Postavljati si pomembna vprašanja življenja, boriti se z njimi, v njih omahovati, se izgubiti, pa spet vstati in iskati naprej, to pomeni verovati. Točno to je tisto, zaradi česar nam je vera »koristna«: žive nas dela, drži nas pri življenju in nam pomaga živeti. Živeti, z vsemi dvomi in drobnimi gotovostmi vred, se ob tem ponižno učiti in pustiti, da te to življenje rani in osrečuje, to pomeni verovati. Zato je vera človeku tudi tako zelo potrebna. Vera je življenje. In kdor veruje, živi. Zato »Pomnoži nam vero!« ni prošnja za odgovore, za rešitve, ampak prošnja za moč, da bi še naprej hodili, da bi se še trudili, da ne bi bili zadovoljni, dokler se nazadnje ne spočijemo v Njem. Za »gorčično zrno« (Lk 17,6) je je treba. Pa ne po velikosti, po volji, ki jo v sebi nosi seme, po volji, da želi postati drevo.
Ne, nismo verni zaradi plačila, ker bi se to splačalo biti. Nismo verni, da bi nam Bog za to bogato povrnil. Nismo verni zato, da pridemo v nebesa. Nismo verni, da bi imeli od tega kakršnokoli drugo korist. Verni smo samo, ker smo naredili »kar je bilo treba narediti.« (Lk 17,10) Verni smo zato, ker drugačni ne moremo biti, če želimo živeti, ker pomeni živeti imeti Boga v svojem življenju.
Za to pa je treba garati. Zato je vera tako težka in tako lepa.
