Kar vodi k življenju, je Božje, kar proč od njega, pa zlo. Kar išče večno, sledi Bogu, kar pa začasno, minljivemu svetu. V tem je vsa razlika. Majhna, a vendar pomembna razlika. Ker je človek resnično človek šele tedaj, ko v svojem minljivem življenju sledi večnemu.
Prvi pogoj dobrega – ne nujno srečnega – življenja, je sprejeti življenje, kakršno je, kot poslanstvo. Biti služabnik življenja, ne gospodar.
Vse dobre, lepe in vredne stvari tega življenje so sad napora in odločitve, ki je vedno majhna smrt. A kjer ni smrti, tudi ni vstajenja, kjer je povprečnost, ni življenja. Življenje se namreč začne z odločitvijo, ta pa je hočeš nočeš zagotovo smrt udobja.
V nebesa spadajo samo tisti ljudje, ki so jih pripravljeni napraviti drug drugemu, tisti, ki vedo, da se nebesa začenjajo že na zemlji – in da je vanje vzet tisti, ki je pripravljen drugega vzeti k sebi.
Velika življenjska modrost je vedeti, slišati, razumeti, kdaj je nečesa dovolj, saj je najboljši pisatelj tisti, ki ve, kdaj napraviti piko. V določenem trenutku torej potrebujemo počitek, saj je edino popolno delo, ki ga je človek v resnici sposoben, delo, ki vsebuje tudi počitek, čas brezdelja, čas praznine in čakanja. To je namreč prostor, ki ga človek nameni Bogu.
Prostora za razvajanje, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Kjer je lepo biti samo človek v Božjem naročju. Kjer »On skrbi za vas.« (1 Pt 5,7)
Pomlad se začne, ko se prvi cvet odloči, da bo stopil ven iz povprečja drugih, spečih rastlin v varnem zavetju anonimnosti, ki nam je ustvarila vtis, da je že v redu, kot je. Ko se odloči, da začne drugače, ker ve, da tako, kot je živel prej, ni prav.
Kjer človek sprejema odnose kot nekaj, kar mu je dano, podarjeno, ne kot nekaj, kar mu pripada, tam je prostor Duha, »ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas« (Jn 14,17). Vse dokler resnično ljubite.
Postavljati si pomembna vprašanja življenja, boriti se z njimi, v njih omahovati, se izgubiti, pa spet vstati in iskati naprej, to pomeni verovati. Točno to je tisto, zaradi česar nam je vera »koristna«: žive nas dela, drži nas pri življenju in nam pomaga živeti.
Naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.
V tišini, v praznini se rodijo velike stvari. Večne, neminljive stvari, ki jih te dni potrebujemo bolj kot klobas in kuhančka, bolj kot besed, bolj kot luči. Te dni me pošteno preseneča višina obzorja. Ko … Beri dalje
Vedno sem mislil, da je človekov smisel, morda celo njegovo poslanstvo, postajati v nečem vedno močnejši, krepiti se, rasti, postajati nekdo, ki nekaj naredi, nekaj ustvari, morda s svojim življenjem pusti pomembno sled znotraj človeštva. … Beri dalje
Američan Morgan Spurlock je izvedel eksperiment (in o tem posnel dokumentarec Super Size Me), v katerem je en mesec za redne obroke jedel samo hrano iz McDonaldsa. Posledice tega je krepko občutil na svojem telesu. V … Beri dalje
»Pojdite in si odpočijte!« pravi Jezus. In tega ne pravi le za poletje. Njegovo naročilo velja za vsak dan v letu, pa čeprav samo za nekaj minut tišine in miru v njem, če pa že … Beri dalje
Krščeni smo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ti trije so vedno skupaj, tako verjamemo, tako govorimo. Ti trije se nikdar ne ločijo, nikdar ne zapustijo drug drugega. V večnem Odnosu so. Skupaj … Beri dalje
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so … Beri dalje
Naglica življenja je že takšna, da svoje dni tudi v posvečen prostor stopamo veliko prehitro. Prehitro, to pomeni, ne da bi se ob vratih ustavili in si privoščili razkošja, da se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. … Beri dalje
Krščanstvo ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; … Beri dalje