Šemá Izrael, kar pomeni »Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 64–9). To je temeljna starozavezna zapoved o ljubezni do Boga, ki je bila dana Judom z namenom, da jo skozi zgodovino ohranjajo v spominu in izročajo potomcem. Te vrstice so obenem začetni del judovske molitve, ki se moli zjutraj in zvečer. Da bi se Judje vedno in povsod spominjali bistva svoje vere, so molitveni obrazec, napisan na pergament, shranjevali v majni škatlici, ki so si jo z usnjenim jermenom privezovali na podlaket in na čelo.
Izjava, Gospod je edini, ne pomeni le tega, da je Izraelov Bog edini, ki ga smejo Judje častiti, ampak predvsem to, naj drugih bogov ne častijo, ker so maliki, zgolj produkt človeške domišljije, ko človek razmere svojega neurejenega sveta projicira v onstranstvo. Poganska božanstva nimajo svoje biti, potemtakem ne obstajajo, so samo preslikava nereda, ki po grehu vlada v vsakem posamezniku, pa tudi v odnosih med ljudmi in narodi, v gospodarstvu in kulturi. Poganski bogovi so muhasti in nezanesljivi, kot smo muhasti in nezanesljivi ljudje, ki smo jih umislili.
Takšno pojmovanje bogov je zavrgel že Platon. Kritičen je bil do slovite Heziodove Teogonije, pesnitve, ki obsega več kot tisoč verzov v heksametrih in sistematično navaja grške bogove in njihovo rodoslovje. V nasprotju s Heziodom Platon na več mestih poudarja, da obstaja eno samo Bivajoče, ki je Lepo, Dobro, Veliko in vse drugo.[1] S tem uvidom se je Platon zelo približal podobi Boga, razodetemu v Svetem pismu.
Ni težko razumeti, da mnogoboštvo ne omogoča resne religioznosti in etike. Na bogove, ki so nepredvidljivi, se človek ne more zanesti. Nikoli ne ve, kdaj mu bodo naklonjenim, ali kdaj ga bodo pogubili. V poganskem religioznem okviru ne obstajajo pregledna pravila, ki bi zagotavljala kakršno koli doslednost.
Manj pa je razumljivo, zakaj je lahko nevarno tudi enoboštvo, vera v enega samega in edinega Boga. Dvoumnost vere v enega samega Boga je v izraelski zgodovini večkrat pokazala svoj negativni obraz. Vsi izraelski kralji so priznavali veroizpoved Šemá Izrael! »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini.« A mnogi od njih so vseeno morili preroke ter zatirali in izkoriščali uboge. Kako so ti kralji v svoji vesti usklajevali vero v enega Boga s svojim nasilnim in krivičnim ravnanjem? Dejansko brez večjih težav, a ne le oni, ampak vsi tisti verniki v edinega Boga, ki so kdaj koli v zgodovini vero v enega Boga zamenjali z idejo o enem Bogu.
Razlikovati moramo med vero v Boga Očeta in predstavo o Bogu, ki je le abstraktna ideja. To dvoje ni lahko razlikovati nikomur, oboje radi mešamo. Kdaj je Bog za nas Oče in kdaj ideja, je odvisno tudi od tega, kako pojmovanje Boga prilagajamo svojim potrebam. V tem se kaže vsa naša nedoslednost verovanja. Ko smo v težavah, pokleknemo in prosimo usmiljenja. Ko pa zagovarjamo svoj prav in svojo resnico, se radi sklicujemo na večno absolutno resnico, ki pa ni več Oče, temveč abstraktni konstrukt, zgolj izdelek našega uma. Bog kot ideja je le še orodje za uveljavljanje naše oblasti in prevlade nad drugimi. In tu tiči past: kar namreč nastaja v našem umu, nam je blizu, je tako naše in zlito z nami, da postane predmet naše ljubezni. Od tu pa ni potreben niti korak, da se absolutna ljubezen do Boga transformira v absolutno ljubezen do sebe. Ko je ideja o Bogu le še naša miselna tvorba, dobimo namesto absolutne in brezpogojne ljubezni do Boga, absolutno ljubezen do sebe. Temu z drugo besedo rečemo idealizem. Idealist je človek, ki ljubi svojo idejo in ne človekoljub, kot navadno mislimo.
Ko je Bog samo še projekcija naših superlativov, nagrmadenih v absolutno idejo, lahko v prepričanju, da ljubimo Boga, čeprav ljubimo sebe, delamo stvari, ki so v popolnem nasprotju z Božjo voljo. Ljubezen do Boga, preoblikovana v ljubezen do sebe, ima strahotno moč. Značilna je za vse idealiste v zgodovini človeštva. To so fundamentalisti vseh barv, tvorci totalitarnih družbenih konceptov, trdorokci, ki iz enega središča, ki je v njihovem umu, urejajo svet okoli sebe. Naj še enkrat ponovimo: idealisti niso človekoljubi, filantropi. Ne ljubijo namreč konkretnega človeka, temveč človeštvo. Ljubijo svojo idealistično konstrukcijo, svoj sistem za obvladovanje resnice in ekonomsko-politične moči. V koordinate svoje idealistično oblikovane celote postavijo posameznika, družbo, znanost, umetnost in vse drugo. To je sistem iz enega načela.
Nazoren primer razmišljanja, ki enega in edinega Boga pretvori v eno in edino idejo, seveda svojo, je nemški subjektivistični filozof Johann G. Fichte (1762–1814). Njegovo razumevanje sveta, njegov idealistični konstrukt, je imel religiozno razsežnost. Tako je svoje poslanstvo tudi razumel. V Jeni, kjer je začasno bival, je imel ob nedeljah zjutraj, ko so ljudje hodili k sv. maši, provokativne govore. Krščanski nauk je želel spodriniti s svojim naukom. Pozimi 1807–08, torej v času, ko je bil Napoleon na vrhuncu svojih moči –, vanj so bili zaljubljeni vsi idealisti tistega časa –, je imel na berlinski akademiji med bobnanjem francoske garnizije svoje znamenite Govore nemškemu narodu, v katerih je z gorečim navdušenjem zahteval prenovitev naroda iz samih temeljev prenovljene vzgoje. Deset let po njegovi smrti je bil v Nemčiji prepovedan ponatis teh govorov.
Fichtejev velik vpliv je temeljil na njegovi logiki, ki je bila seveda poganska, da je vso stvarnost deduciral in utemeljil na enem samem načelu. Za vzor si je vzel Platona –, to je bila nadutost, ki se je verjetno ni zavedal –, in se imel za filozofa, ki bo kot Platon v svojem času, izrekal merodajne resnice o družbi in kulturi. Dejal je:
»Kultura mojega in sledečih razdobij je poverjena tudi meni, mojemu deležu. … Poklican sem za pričevalca resnice; moje življenje in to, kar me bo v njem doletelo, ne pomeni nič, vpliv mojega življenja pa neskončno mnogo. Sem svečenik resnice, v njeni službi. Obvezal sem se, da bom zanjo vse storil in tvegal in pretrpel. Če me bodo zaradi nje preganjali in sovražili, če bom v njeni službi umrl – kaj bom tedaj storil posebnega, kaj bom tedaj storil drugega razen tega, kar bi naravnost moral storiti?«[2]
Fichte je bil pripravljen umreti za novo družbo, za prenovo sveta: kakšna samoprevara. Tisto, kar je ljubil, ni bil človek, temveč njegov koncept, v tem konceptu je ljubil sebe, ljubil tako zelo, da bi za sebe dal svoje življenje.
Jezus se je zelo dobro zavedal nevarnosti vere v »edinega Boga«, ki v glavah mnogih ljudi, kot pri Fichteju, pogosto preneha biti Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ampak je le še konstrukt osebnih blodenj in hotenj. Vertikalo, človek – Bog, značilno za Staro zavezo, je Jezus prekrižal s horizontalo, človek – človek. Ljubezni do Boga je ob bok postavil ljubezen do bližnjega. Iz tega je nastalo popolnoma novo razumevanje ljubezni. Izhodišče ljubezni je po Jezusovem nauku in zgledu vedno bližnji. On je tisti, ki me kliče, njemu moram odgovoriti. In kako se v tem, ko odgovarjam bližnjemu, dvigam k Bogu? Upoštevati moramo, da v nas prebiva greh, napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba itd. Zaradi stanja greha, ki je naseljen v vsaki celici našega bitja, bližnjemu odgovorimo ali pa ne, odgovorimo prav ali narobe, kakor pač zmoremo in kakor se nam zdi. Motiv in moč za odgovor bližnjemu je v nas vedno nezadosten, celo takrat, ko gre za odgovor lastnemu otroku, ki nam pomeni vse, ali sozakoncu, s katerim želimo biti ena duša. Absolutni motiv in moč za odgovor bližnjemu, za izkazovanje ljubezni torej, prihaja od Boga, ki edini ljubi brezpogojno, kajti Bog je »svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16).
Idealistično enoboštvo, ko je vera v Boga samo krinka za egocentrizem, učinkovito korigiramo le, če služimo konkretnemu bližnjemu. Prav to je želel povedati sv. Janez Pavel II. na začetku svojega pontifikata z okrožnico Redemptor hominis. Kristus po Janezu Pavlu II. ni odrešenik človeštva, o čemer je sanjaril Fichte, ali kar imajo pred očmi politiki, ko delajo politične programe, temveč je Kristus odrešenik človeka, konkretne osebe v njeni ranljivosti.
Prav to, kar je Jezus povedal o ljubezni v današnjem evangeljskem odlomku, zadostuje, da vidimo povezavo med vero v Boga in ljubeznijo do bližnjega, in živimo ljubezen, vse drugo je dodatek, ki je sicer lahko zanimiv, ni pa obvezen.
[1] Platon, Fajdon, Zbrana dela I., Mohorjeva družba Celje, 2004, str. 147
[2] Karl Vorländer, Zgodovina filozofije III./I, prevedel Slavoj Žižek, Slovenska matica, Ljubljana 1977, str. 49–51
