Ravno ko pišem tele vrstice, se je po skoraj mesecu dni prikazalo sonce na nebu. In čeprav je skozi temne oblake svetilo samo par sekund, je ta drobna malenkost spremenila dan. Nekaj takega se vsake toliko zgodi tudi v našem življenju, nekaj posveti vanj, nekaj drobnega kakor šibek žarek svetlobe skozi težke oblake, tako si predstavljam, da se je to zgodilo Mariji (Lk 1,26-38). Vendar ta žarek – tako v njenem kot tudi v našem pojmovanju – razumemo nekoliko drugače kot svetlobo, kakor stiska se nam zazdi, kot obremenitev, zahtevnost. Kot vprašanje, bi rekel, četudi ne zgleda vedno kakor vprašanje: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31)
Kar tako, nenadoma je v hišo stopilo to Božje vprašanje, brez kakšnih posebnih napovedi, tudi Marija se ga je prestrašila (Lk 1,29), ker je to čisto človeško, vznemiriti se pred novimi, neznanimi stvarmi, ki se nam zdijo pretežke, da bi jih lahko nosili: »Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34) Čisto tako odreagirajo tudi naši birmanci, ko jih postavljam v situacije, v dvome, v škripce, s katerimi se bodo v življenju slejkoprej soočili, mi rečejo: »Župnik, vi postavljate pretežka vprašanja.«
Beg, naš najljubši odgovor
Ravno zato je človekov odgovor na težko realnost, ki jo težko naredijo ta težka vprašanja, vprašanja, ki od nas zahtevajo, da se opredelimo, da se odločimo, da nekaj tudi ukrenemo, zelo velikokrat povsem drugačen od tega, kar od nas ta vprašanja zahtevajo. Ponavadi se pred njimi skrijemo, zbežimo (1 Mz 3,10).
Eni v zaposlenost: zato tako radi polnimo svoje urnike z vsemi mogočimi dejavnostmi, prireditvami, zato imamo radi vsega preveč, tudi če vemo, da nam to škodi, da nas to utruja – ker je pač to zelo enostaven način, da se tem vprašanjem izognemo. Drugi spet za svoj beg izberejo virtualnost, ne samo interneta, tudi pijačo, tudi zabavo, nekaj pač, kamor se lahko umaknejo in odmislijo. Bežijo v svet, ki ga ni, v iluzijo, kjer je vse lepo in prav, kjer dobiš svojo dozo pozornosti, kjer si lahko otrok in se ujčkaš z občutkom, da ti ni treba odrasti, tj. da ti ni treba odgovarjati na težka vprašanja, ki ti jih postavlja življenje.
Glas vpijočega
Da beg – preložitev teh vprašanj na kasneje – ni pravi odgovor, bomo dojeli šele tedaj, ko bomo razumeli, da težka vprašanja, provokacije, dvomi, na katera je treba odgovoriti, niso nič drugega kot glas vpijočega v puščavi (Mt 3,3), klic v življenje iz kraja smrti, trenutek, ko bo »Sveti Duh bo prišel nadte in te bo obsenčila moč Najvišjega; zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno« iz te zoprne situacije, iz tega vprašanja, »Božji Sin.« (Lk 1,35)
