Grozot revolucije in njih posledic, ki segajo do današnjih dni, ni mogoče pometati pod neko politično pobarvano preprogo. Prikrivanje resnice služi le soodgovornim za zločine, ki bi se radi umaknili v zgodovino brez besed obžalovanja. Sodelovanje pri takem sprenevedanju otežkoča pot do sprave, ki je lahko le sad resnice.
Vzhodno nemške dežele in države na območju nekdanje Jugoslavije so posebne v tem, da tako velik del ljudi meni, da je ekonomski problem, ki ga mora rešiti politika problem delitve dobrin in ne problem ustvarjanja dobrin. Pri njih dve tretjini ljudi verjame v liberalno demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo ter obsoja dediščino komunističnega režima pri nas pa ena tretjina.
Vse pogosteje se pri iskanju mnenj na internetnih omrežjih soočam z bridko resnico, da se Slovenci očitno nismo pripravljeni iz zgodovine nič naučiti. Prav na dan reformacije sem v odzivu na pisanje evropskega poslanca Lojzeta Peterleta zasledil takšen odziv: »Rešitev za ljudi je, čimprejšni razpad evropske unije ter propad demokracije in cerkve, zavladati bi moral zopet komunizem.«
V državah, ki so opravile s komunizmom, kjer življenjski standard raste, v državah, ki imajo neodvisno sodstvo in uravnotežen medijski prostor nikomur niti ne pade na pamet, da bi bivšo, staro, komunistično državo primerjal z novo, demokratično državo, ki jo je nadomestila.
Medtem ko so vsi svetovni mediji poročali o nedeljskem papeževem obisku v Albaniji, dva naša osrednja časopisa tega dogodka nista omenila niti z besedo. Najverjetneje za časnika ni problem sama osebnost papeža Frančiška, saj sta … Beri dalje
Zgodovinsko je komunistična reč precej kilava: pobitih in razdejanja je bilo sicer rekordno veliko, a ni bilo ne svetovne proletarske revolucije ne zmage dialektičnega materializma, ni bilo niti enakosti niti bratstva, ne veljata več ne kult osebnosti niti diktatura ene partije …Še huje je po letošnjih volitvah. Npr. šefi koalicijskega trojčka, ki naj bi nosil zastave t.i. levičarstva, so živa polomija za »revolucionarna izročila«.
Nekdanji partijski disident Milovan Đilas je že leta 1957 v svoji knjigi Novi razred napisal uničujočo kritiko komunističnega režima, v katerem je bil sam nekoč pomemben akter. Knjiga je zdaj na voljo tudi v slovenščini. … Beri dalje
Pri nas je medijski prostor še vedno bolj naklonjen nekdanjim krvnikom kakor žrtvam. Zato se žrtve bojijo izpovedati krivice, ki so jih bili deležni; bojijo se rafala poniževanj in novih diskreditacij. Ko se oglasi žrtev komunističnega sistema, jo mediji hitro oblepijo z oznakami »kolaborant«, »izdajalec«, »fašist« …
Prav ta čas prihaja na tržišče težko pričakovana knjiga Alaina Besançona Zlo stoletja. Prebrati bi jo morali vsi, saj govori, čeprav z motrenjem totalitarne preteklosti, o naši prihodnosti. Prihodnosti pa v tem, kar gledamo okrog sebe v polju kulturnopolitičnega, prav gotovo ni. Če pogledamo politični vrh, vidimo zavestno naslanjanje na jugo-boljševizem – od vsakršnega agitpropa do nikakršne gospodarske politike.
Če lahko pri starejši generaciji nostalgijo za Titom in socializmom iščemo bodisi pri njihovi takratni mladosti in prijetnih spominih povezanih v zvezi z le to, kot je lepo orisal Marko Crnkovič, je pa toliko bolj intrigantno dejstvo, da spomin na Jugoslavijo ni zamrl tudi pri mlajši generaciji, posebej pri študentih.
Ko sem pred nekaj meseci Miru Cerarju obljubil, da mu bom za njegove bodoče strankarske potrebe skiciral glavne točke za prenovo zdravstvenega sistema, se mi je naloga zdela maksimalno preprosta. O zdravstvenem sistemu sem že … Beri dalje
Sloveniji se bo odprla doba novega zagona, ko bo rešila dve temeljni vprašanji, ki jo priklepata k tlom, da se ne more dvigniti iz meglene pritlehnosti. Eno je razčiščenje revolucionarne in totalitarne polpreteklosti z zavezanostjo resnici in pravici, kar bo privedlo do umiritve notranjih napetosti. Drugo pa je rešitev demografskega primanjkljaja z odločitvijo za življenje, z dvigom rojstev in z vzporednim manjšanjem umorov nerojenih otrok.
Ko razmišljam o našem narodu se mi vedno znova zastavlja eno in isto vprašanje in sicer kako to, da ta narod ni bil sposoben in še vedno ni sposoben ustrezno reagirati na pojav, ki mu … Beri dalje
Veleposlaništvo ZDA je danes pred svojo stavbo na Prešernovi cesti v Ljubljani slovesno odkrilo spominsko ploščo vsem slovenskim žrtvam fašizma, nacizma in komunizma. Veleposlanik Mussomeli je v govoru omenil, da po več kot treh letih … Beri dalje
Že desetletja videvam, da je v slovenski družbi priznano, da so moški slabiči, podrejenci. Ženske pa možače, “ta glavne”. Tudi na tem blogu sem marsikaj od tega napisal. Druga komponenta pa je srhljiva initmistična zavzetost … Beri dalje
Moderna mednarodna demokratična družba je dokaj tolerantna do komunizma, in to kljub resoluciji evropskega parlamenta o vseh treh totalitarizmih. Pri nas je s tem še precej huje, sadove tolerance pa imamo vsak dan na mizi. … Beri dalje
“Ne, to je zastava evangelija. Reveži so v središču Jezusovega evangelija,” se je papež Frančišek odzval na očitek, da je komunist, ker tako skrbi za reveže. Izjava je prišla v javnost v Belgiji, ko so … Beri dalje
Kar nekaj prahu je dvignilo to, da se je predprejšnji predsednik oglasil v Družini. Sprašujem se, ali se je res vredno ukvarjati s tem? Z ikonami preteklosti? V Rusiji so od Stalinovih kipov ostali samo … Beri dalje
Stalinistična revolucija se je investirala v Slovenijo tako, da je dala ubiti več kot 20.000 prebivalcev Slovenije, da jih je sto tisoče zaradi ideologije in revščine pognala po svetu, da je skušala uničiti zasebno podjetništvo, meščanstvo, kmetstvo, vero … Posebno poglavje, ki nam dnevno bije v oči, je investiranje v templje revolucije, v spomenike revolucije.
Evropa v letošnjem letu obeležuje petindvajsetletnico padca berlinskega zidu. Gre za dogodek z veliko simbolno vrednostjo, saj je naznanil konec imperija, ki je več desetletij tlačil vzhodno polovico Evrope. Komunistični režimi v Evropi so začeli padati, najprej na Poljskem in tudi v Romuniji, kjer je bil padec režima najbolj dramatičen in tudi tragičen.