Stalinistična revolucija se je investirala v Slovenijo tako, da je dala ubiti več kot 20.000 prebivalcev Slovenije, da jih je sto tisoče zaradi ideologije in revščine pognala po svetu, da je skušala uničiti zasebno podjetništvo, meščanstvo, kmetstvo, vero … In investirala se je tudi tako, da je za svoje potrebe prigrabila kar največ družbenega bogastva.
Posebno poglavje, ki nam dnevno bije v oči, je investiranje v templje revolucije, v spomenike revolucije. Ti nam dokazujejo, da so 22. julij kot dan vstaje proti okupatorju v resnici razumeli kot začetek državljanske vojne oz. revolucije. Saj leta 1961 ob dvajsetletnici t.i. vstaje (prvi strel komunističnega Slovence na drugega Slovenca ne more biti dan vstaje proti okupatorju) v Kranju niso postavili spomenika vstaje, ampak spomenik revolucije.
In konec vojne ni bila osvoboditev, saj bi sicer v Ljubljani leta 1975 ob tridesetletnici od konca druge svetovne vojne postavili spomenik zmage, svobode. Pa ga niso, ampak so postavili spomenik revolucije, torej spomenik komunistični agresiji in okupaciji Slovenije.
Če je kranjski spomenik revolucije še človeku podoben in nazorno kaže, da so si revolucionarji domišljali, da človek lahko prevzame vlogo boga, pa se potem revolucija razčloveči in postane vse bolj neoprijemljiva – samoupravna, prazna in lebdeča daleč stran od realnosti in normalnosti. Tja do nacional komunistične folklore v Ribnici.
In tako stojijo pred nami templji revolucije, ki se jih po porazu revolucije njeni verniki na daleč izogibajo. Blodijo po svetu in iščejo svojo izgubljeno vero. Spomeniki pa jim pripovedujejo o kultu terorja, na katerem so utemeljili Titovino.
Pripis uredništva: Spodaj si lahko ogledate nekaj fotografij spomenikov revolucije (s klikom na fotografijo se ta poveča).
Foto: Jože Dežman
