Normalnost je v veliki meri odvisna od krajevnih in časovnih okoliščin. Pred 2000 leti je bilo na ozemlju današnje Ljubljane normalno hoditi v tuniki, danes ni.
Pred 60 leti je bilo normalno, da so v naši državi plapolale zastave z rdečo zvezdo, pred 20 leti ne. Pa danes?
V državah, ki so opravile s komunizmom, kjer življenjski standard raste, v državah, ki imajo neodvisno sodstvo in uravnotežen medijski prostor nikomur niti ne pade na pamet, da bi bivšo, staro, komunistično državo primerjal z novo, demokratično državo, ki jo je nadomestila.
Slovenija žal ne sodi med omenjene države. Tudi zato je mogoče zaslediti primerjave med življenjem v bivši in sedanji državi. Ne glede na to, da v Sloveniji marsikaj ni tako, kot bi moralo biti, pa je že samo spogledovanje s primerjavami med življenjem danes in življenjem v komunizmu nesmiselno. Mladina, ki raste v današnji Sloveniji si težko predstavlja, da se je moral pred tridesetimi leti človek zelo potruditi, da si je zagotovil osnovne življenjske dobrine.
Komunizma, kakršen je bil pred desetletji v naši državi si ne želim: kot najstnik sem vzel na znanje, da so na gimnaziji v katero sem hodil zaprli profesorja filozofije zaradi napačnega, nesocialističnega poučevanja. Kot otroku in kasneje najstniku so mi bile bolj moteče vsakodnevne neprijetnosti in težave takratnega življenja, naj jih nekaj naštejem. S poškodovano glavo sem moral na urgenco s taksijem, ker je imel naš avto liho registracijo in v četrtek nismo smeli na cesto. Zaradi bencinskih bonov, ki so omejevali porabo goriva nismo mogli dovolj obiskovati družine v drugem delu Slovenije.
Poglavje zase je bilo potovanje v tujino, zaradi depozitov kar nekaj časa nismo mogli obiskati strica zamejca. Ob redkih poteh iz Slovenije v bankah nismo mogli dobiti deviz. V času študija sem se odpravil v Pariz; ni bilo enostavno, saj sem si moral pred potjo najprej zagotoviti vizum.
Danes imajo mnogi Slovenci avto za statusni simbol, sam se raje kot z avtom vozim s starim kolesom. Pred desetletji je bil nakup avta zahtevno dejanje. Znanec je po polletnem čakanju dobil stoenko. Na parkirišču jo je poskusil vžgati, a ni šlo. Prodajalec mu je odvrnil: »Odpeljite jo na servis.« Servis pa je bil kilometer oddaljen …
Še nekaj besed o sociali. Socialni transferji se danes krčijo in mnogim se toži po sociali v času komunizma. Je bila tedaj država res tako socialna? V času komunizma, leta 1976, je bovško prizadejal potres. Stanovalci so dobili za obnovo skromne kredite. Bovško sta kasneje prizadejala še dva potresa. Po potresu 2004 je bilo bovško s pomočjo državnega denarja lepo obnovljeno.
V osemdesetih je bila moja srednješolska malica sendvič iz Mercatorja, na malico v šoli, kaj na topli obrok, ki so ga uvedli med leti 2004 in 2008, nismo niti pomislili. Med študijem sem jedel in polno plačeval v različnih menzah, šele po letu 1990 so se pojavili boni, ki so močno subvencionirali študentsko prehrano.
Mislim, da leta 2008, je postal (žal le za krajši čas) obisk vrtca za drugega otroka brezplačen, Stanovanjski sklad je mladim družinam pomagal pri nakupu ali najemu stanovanja.
Slaba obdobja so se v bivši državi izmenjavala s še slabšimi. V nekem obdobju ni bilo mogoče nič prihraniti zaradi hiperinflacije, za današnje pojme revno založene trgovinice v Gorici ali Celovcu so izgledale nekaj posebnega. Seveda, saj pri nas ni bilo mogoče kupiti niti kave, niti pralnega praška, da o jeansu niti ne razpredam.
Današnja situacija v Sloveniji mi ni všeč, zdi pa se mi, da mnogi željo po bolj pravični in urejeni družbi (tega si želim tudi jaz), zamenjujejo z željo po komunizmu. Mnogi novinarji v »mainstream« medijih komunizem na tihem vzpodbujajo. Komunizem je bil na začetku zločinski sistem, ko pa sem jaz rasel, je bil predvsem sistem, ki ni funkcioniral in v katerem je primanjkovalo celo osnovnih dobrin. Želim si bolj pravično družbo, niti najmanj si ne želim komunizma!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
