L. G. Lisjak, PlanetSiol: Bo Rado Pezdir srečal papeža Frančiška?

V soboto se bo zgodilo nekaj, česar v Sloveniji ne pomnimo. Nekaj povsem normalnega za razvite demokracije, torej skrajno nenavadnega pri nas.

Na strankarskem kongresu se bosta pomerila kandidata, ki ne predstavljata le lastnih ambicij in svojih klientelnih skupin, temveč dvoje jasno izrisanih alternativ razvoja. Škoda, da gre predvsem za alternative razvoja stranke, ne države. Ampak že to je napredek.

Gre seveda za kongres NSi, kandidata pa sta Aleš Hojs in Ljudmila Novak. Kljub zelo podobnim družbeno-ekonomskim pogledom poosebljata dve različni viziji razvoja krščanske demokracije na Slovenskem.

Novi kurz Mateja Tonina

Novakova predstavlja nadaljevanje “politike novega kurza”, katerega resnični arhitekt naj bi bil podpredsednik Matej Tonin in ki stranko oddaljuje od strateške navezave na SDS. Toninova formula je preprosta: ekonomski liberalizem, zmerna družbena konservativnost, umirjena retorika in opuščanje protikomunističnih poudarkov v strankinem diskurzu (ki, roko na srce, kljub drugačnemu vtisu v liberalni javnosti nikoli niso bili zares v ospredju).

Toda Tonin je še vedno kislo jabolko, je z značilno agronomsko metaforo povedala Novakova, zato naj do nadaljnjega ostaja v ozadju. Dokler ne dozori, bo sama skrbela, da bo “novi kurz” ostajal znotraj začrtanih tirnic.

Diskretni šarm Ljudmile Novak

To so tirnice previdnosti in uravnoteženosti, ki sicer pri nikomer ne povzročajo pretiranega navdušenja, a v zameno omogočajo veliko mero predvidljivosti. Kar je v času krize, ko se ljudje obupno oklepajo vsakega videza stabilnosti, nezanemarljiva prednost.

Novakova se je v zadnjih letih izkazala kot neprekosljiva smučarka na spolzkem terenu slovenske politike. Z umirjeno retoriko, s katero premišljeno deli bombončke na levo in desno – zjutraj intervju za Mladino, zvečer za Reporter –, je dosegla premirje z mediji. Zelo priljubljena ni, vendar se zdi, da nikomur ne gre na živce. S to karizmo dobrohotne nevtralnosti počasi zaseda sredinski prostor, ki ga je odprl premik SDS na desno.

Neglamurozna strategija preživetja

Testo zmerne in ekonomsko-liberalne krščanske demokracije je zgneteno, zdaj ga je treba le še pustiti vzhajati.

Ta ne preveč glamurozna strategija preživetja žanje solidne uspehe v času, ko mediji obupno iščejo karkoli, kar bi bilo vsaj malo podobno “žlahtni desnici”. Verjetno se tudi Tonin zaveda, da bo treba kaj več od tega, če se hočejo zavihteti na prvo mesto med strankami.

Slovo od pomladi

Da je to njegova ambicija, je dal že večkrat jasno vedeti. Tonin je verjetno prvi desnosredinski politik, ki je pred slabega pol leta razumel nauk Žige Turka: tranzicije je konec. Z njo pa pomladne paradigme.

Zdi se, da je Tonin to zaslutil in iz tega potegnil sklepe, ki so enako logični, kot so naivni.

Kot kaže, Toninova mladina verjame, da je prišel čas za slovo od “slovenske pomladi” – tega hibrida med disidentskim zanosom, radikalizmom in ekonomskim eklekticizmom – in dokončen vstop v moderno desnosredinsko usmeritev po srednjeevropskem (bolj nemškem kot avstrijskem) vzoru.

“Novostrujaši” menijo, da v Sloveniji obstaja velik neizkoriščen potencial za normalno, zmerno, umirjeno desnosredinsko stranko, ki bi na profesionalen način predstavljala široke srednje sloje in zagovarjala čim bolj nevtralno “tehnokratsko” politiko, ki bi državljane osvobodila vsakodnevne politizacije. Neke vrste LDS s konservativnim obrazom.

Vrnitev v devetdeseta?

Toda: a to ne spominja na nekaj? Ni to pravzaprav ponovitev Peterletove vizije iz zgodnjih devetdesetih? Če Peterletu ni uspelo postati slovenski Kohl, bi Novakova lahko postala slovenska Angela Merkel?
Zelo verjetno bo ta vizija trčila na enake ovire kot v devetdesetih.

Za trenutek odmislimo družbene ovire (brez volilne baze v urbanih središčih ne moreš biti CDU, lahko si kvečjemu Bavarska kmečka zveza), resnična težava je drugje. Kolaps Peterletovega projekta je bil posledica nepripravljenosti, da bi se resno spopadel s centri ekonomsko-politične moči, podedovanimi iz nekdanjega režima. Obzorje njegovega delovanja je bilo sporazumno deljenje oblasti v sistemu korporativnega gospodarjenja. Po domače: sodelovanje v rezanju pogače paradržavnega gospodarstva.

Posledice takšne politike so na dlani: Hilda Tovšak, Ivan Zidar, mariborski nadškofijski Titanik itd.

Hojsova zagata

Morda se Tonin zaveda nevarnosti ponovitve Peterletovega neuspeha – poudarjanje liberalnega programa lahko razumemo tudi kot dokončno slovo od skomin državnega kapitalizma. Toda obstaja pomemben del stranke, ki njegov “novi kurz” z grozo dojema kot obujanje nenačelne politike devetdesetih.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.