Zvone Pograjc, prejemnik zlatega priznanja Občine Zagorje ob Savi, je zagotovo med tistimi, ki dobro pozna enega najboljši svetovnih kolesarjev Primoža Rogliča. »Ker smo v Strahovljah nad Kisovcem stanovali blizu hiše Rogličevih, se je Primož pogosto igral pri moji hčerki Manji in sinu Andražu. Zato ne čudi, da se je po kratki nogometni epizodi odločil za smučarske skoke,« se spominja Zvone, tudi sam četrt stoletja nazaj najboljši slovenski rekreativni smučarski skakalec. Potem ko je aktivno tekmovanje na rekreativnih tekmah na manjših 50 metrskih skakalnicah pustil za sabo, se je poleg žal že pokojnega Slavka Krajnika, Branka Baša, Franca Stenka in drugih posvetil izgradnji skakalnega centra v Kisovcu.
»V mojih mladostnih časih smo lahko skakali le pozimi, če je bil sneg, preostalo leto smo se podili na nogometnem igrišču kisovške Svobode,« se spominja svojih skakalnih začetkov, ko smo vsi njegovi vrstniki, ki smo ravno tako želeli postati Ludviki Zajci, Danilo Pudgarji, Bogdani Norčiči, pred starši skrivali, da se spuščamo po takratni kisovški velikanki. No, ni bila velikanka, nesla je malce čez 40 metrov, a ko si z nerodnimi smučmi in slabo opremo stal na zaletišču in gledal v dolino, ni bilo enostavno.
Vsi mi kisovški otroci odraščali ob trdi vzgoji naših dedkov in očetov knapov
Vsi otroci, ki živijo na Strahovljah, so prvih let osnovne šole vsakodnevno premagovali slab kilometer precej strme poti. Navzdol je še šlo, pri vračanju težko šolsko torbo pa so iz leta v leto pridobivali na vztrajnosti in naravni kondiciji Zato ne čudi, da so domala vsi tamkajšnji otroci, zdaj že mladeniči in mladenke odlični športniki.
Zvonetov sin Andraž se ponaša z ekipno zmago na tekmi Svetovnega pokala v Planici, nase je pri skokih opozarjala tudi Manja, Ernest z medaljama na Mladinskem svetovnem prvenstvu, če naštejemo le nekatere vidnejše uspehe, medtem ko o Primožu vemo skorajda vse. Resda je bolj uspel v kolesarstvu, ampak Bog ve, ali ne bi tudi po padcu na planiški velikanki, če bi mu bile v tem športu zvezde bolj naklonjene. Še vedno pa se ponaša z zmago na mladinskem svetovnem prvenstvu. Kot uspešna športnika lahko štejemo tudi nogometaša Gašperja in Gala Kureža. Mlajši Gal je ravno v teh dneh pri 17.letih podpisal profesionalno pogodbo z ljubljansko Olimpijo.
»Skakalnice so rasle in se gradile z odraščanjem naših otrok,« se spominja Zvone. Ustroj kluba je bil naravnan na mlade skakalne talente. Poleg omenjenih so šli skozi Zvonetove roke še Katja Požun, ki je na tekmi Svetovnega pokala v Oslu osvojila drugo mesto, ima tudi dve medalji na Mladinskem svetovnem prvenstvu, pa Dejan Judež, Miran Župančič, ki je bil celo drugi v skupnem seštevku celinskega pokala, Ernest Prišlič, Janez Močnik Guna, brata Grobljar, Jakob Smolič, Julija Sršen in mnogi drugi.
V oddaji sva se večkrat dotaknila Primoževe športne poti: »Primož je veljal za ”agresivnega” skakalca, ki se je po skakalno ”metal na glavo”. Imel je, podobno kot Japonec Funaki, v skakalnem žargonu smučke za ušesi. Mogoče je tudi zaradi takšnega načina skakanja občasno prišlo do kakšnega hujšega padca. Tisti na planiški velikanki ni bil edini.«
Primož Roglič, od smučarskega skakalca do kolesarskega šampiona
»Po mojem še hujši je bil tri leta prej njegov padec na planiški 90 metrski skakalnici,« je ocenil njegov takratni trener. Kasneje po poškodbi križnih vezi, je zdravnik Primožu svetoval kolesarjenje. Več kot očitno je nasvet padel na plodna tla. Primož je najprej eksplodiral in nase opozoril na amaterskih kolesarskih dirkah, na katerih je premagoval tudi profesionalne kolesarje. In opazili so ga. Zdaj je kot novopečeni častni občan Zagorja ob Savi eden najboljših kolesarjev na svetu.
Tako kot naš sogovornik, ki se je v svoji športni karieri soočal s padci tako s skakalnimi smučmi, tudi Primož ni ostal brez njih. »Padci so sestavni del. Spomnim se Primoževega padca na treningu tik pred dirko na Zasavsko Sveto goro, kjer je serijski zmagovalec, kako je prišel na start ves ”poravsan”. Nič kaj veliko se ni oziral na to. Malo si je na hitro oskrbel rane in zmagal. Očitno je v njegovi naravi nekaj knapovskega. Dejstvo je, da smo vsi mi kisovški otroci odraščali ob trdi vzgoji naših dedkov in očetov knapov.«
V nadaljevanju pogovora se je Zvone spominjal nekdanjih časov, ko je bila skakalna oprema slaba, kako so se gradile skakalnice, sedežnica in sistem za umetno zasneževanje. Zdaj je v skakalnem centru pet skakalnic, od najmanjše 6 metrske do največje 50 metrske.
