Marjan Šarec je leta 2018 sestavil kabinet, ki je odvisen kar od šestih akterjev, pri čemer je imel na moč šibko izhodišče. Njegova, po njem poimenovana lista, je prepričljivo izgubila dvoboj za prvo mesto z Janševimi, pa tudi znotraj tako imenovanega levosredinskega pola si ni pridobila prepričljive prednosti. Obeti so bili torej slabi, posebej če je človek potegnil vzporednico z drugim primerom iz slovenske parlamentarne zgodovine, ko mandatar ni izšel iz vrst relativnih zmagovalcev volitev. SDS je leta 2011 le neznatno zaostala za Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, a je tedaj nastalo Janševo vlado vseskozi spremljalo pomanjkanje jasnega mandata volivcev, ki je slednjič močno prispevalo k njenemu koncu po komaj dobrem letu dni. Šarčeva vlada je v primerjavi s tem po 365 dneh vsaj navidezno v zelo dobri kondiciji.
Marjan Šarec vajeti države prevzel v času debelih krav
Prav kakšna primerjava z obdobjem druge Janševe vladavine lahko deloma pomaga pojasniti, zakaj je tako. Tudi Šarčev nastop je spremljalo nekaj razočaranja. Velika prednost SDS ni bila le posledica fragmentiranosti vladajočega bloka, marveč tudi sorazmerno močne želje po spremembah pri delu prebivalstva. Sicer se nezadovoljstvo ni do te mere javno izrazilo, da bi Šarcu prekrižalo račune, a ga ni bilo mogoče odmisliti. Po drugi strani je nekdanji kamniški župan vajeti države prevzel v času debelih krav, kar je bilo v kričečem nasprotju z vsaj v dojemanju velikega dela javnosti domala apokaliptičnimi razmerami v letu 2012.
Tovrstne medijske prijaznosti ni bil pred Šarcem deležen praktično noben premier niti nihče od nedavnih izbrancev vladajočega bloka. Še najmanj je lahko s tako naklonjeno medijsko obravnavo računal Janša, ko je leta 2012 oblikoval vlado. Razlog je, kot sem zadnjič nakazal, predvsem v prestani grozi na oblast v Sloveniji abonirane politične opcije lansko poletje, ko je bilo videti, da lahko izgubi oblast. Strah, da bi utegnil biti Marjan Šarec za nekaj časa zadnji uspešni “novi obraz”, ni povsem neutemeljen in je voda na Kamničanov mlin.
Bo Marjen Šarec res zadnji “novi obraz”
In tu pridemo do najzanimivejšega vprašanja. Bo Šarec res zadnji “novi obraz”, a ne zato, ker bi se ta izjemno uspešna strategija vladajočih izpela, marveč zato, ker jim bo nadaljevanje vladanja zagotavljal kar sam in naslednji “novi obraz” ne bo več potreben? Nazadnje je več kot en mandat levosredinski blok iz uspeha v uspeh vodil že omenjeni Janez Drnovšek. Šarčeva prednost pred slednjim je, da ima od vseh dosedanjih izbrancev vladajoče opcije najkonservativnejše volilno telo. Konservativni volivci pa v Sloveniji niso konservativni le po svojih pogledih na družbo, marveč sočasno načeloma počasneje menjavajo politične izbire.
Marjan Šarec postaja sam sebi največja grožnja za dolgotrajno kariero
Manjša težava za premierja je, da se politična razmerja kljub eksploziji njegove liste v primerjavi z zadnjimi volitvami niso bistveno spremenila. Šarčevi vsaj v glavnem ne rastejo na račun opozicije, temveč koalicijskih partnerjev, kakor je to veljalo že za Drnovškovo LDS. Kar tri med koalicijskimi strankami morajo trepetati za obstanek v parlamentu. Vendar glede na doslej videno ni moč zares pričakovati, da bi se v kateri med njimi zgostilo dovolj odpora proti temu “prijateljskemu” kanibalizmu. Navsezadnje so se iste stranke po volitvah brez vprašanja postrojile za na volitvah ne preveč prepričljivim drugouvrščenim novincem.
Večja grožnja za dolgoročno Šarčevo kariero bi nastopila, če bi začel povsem verjeti, da je res tako dober, kot kaže prevladujoča javna slika. Da je tvorec svojega uspeha predvsem sam.