Velika življenjska modrost je vedeti, slišati, razumeti, kdaj je nečesa dovolj, saj je najboljši pisatelj tisti, ki ve, kdaj napraviti piko. V določenem trenutku torej potrebujemo počitek, saj je edino popolno delo, ki ga je človek v resnici sposoben, delo, ki vsebuje tudi počitek, čas brezdelja, čas praznine in čakanja. To je namreč prostor, ki ga človek nameni Bogu.
V primeru referenduma o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah se je pokazala intelektualna inferiornost selekcije kadra vladne koalicije nasproti kadru opozicije. To je specifična težava političnih strank te vladne koalicije, med katerimi sta osrednji SDS in NSi.
Predlogi za spremembe, ki jih prinaša nedeljski referendum, so izraz prepričanja, da je dovolj diskusije ali Fajonova ali Šarec. Zanju v slovenski politiki nikoli ne bi smelo biti prostora. Ne zaradi ideologije, ki je pri Šarcu niti ni, ampak zaradi osebne nezrelosti.
Nesprejetje omenjenega zakona ne bo povzročilo katastrofe, vse bo ostalo tako, kot je bilo, razni jankovići bodo še naprej gradili kanalizacijo nad vodnimi viri, ampak takrat se ne bo nihče razburjal zaradi varovanja pitne vode.
Očitno tudi politiki EZ niso več branitelji tega reda in pravil? Torej se pogrezamo v mehak in prefinjen totalitarizem medijske nasilnosti, ki ne vidi več resnice, pač pa sedi le še na pragmatični udobnosti, ki jo veter maje in kjer nihče ne more biti več gotov, da jutri ne bo lažno in brez razlogov obtožen česarkoli, totalitarni spretneži pa si manejo roke v gotovosti svojega prestižnega ali finančnega plena?
Referendumskega izida ni mogoče olepšati. Novela je padla, njena zavrnitev je bila plebiscitarna in udeležba je bila za referendumsko odločanje sredi julija izjemno visoka. Poraz zagovornikov novele ni bil niti časten, za kar bi zadostovala … Beri dalje
Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da pred njim olepšujejo svoja dejanja. Ponašajo se s pozunanjeno pobožnostjo in daritvami, pri tem pa si domišljajo, da so zaradi tega Bogu všeč. V resnici pa grešijo proti ljudem in proti Bogu.
Ko ni več razlike med Frankfurter Allgemeine in Suddeutsche Zeitung ali med Le Mond, La Figaro in Liberation, vsaj ko gre za poročanje o neki drugi državi, kot v zadnjem času o Sloveniji, se lahko vprašamo, kaj se dogaja z mediji in z novinarji.
Frans Timmermans sprašujemo Vas, ali smo naenkrat za nekatere evropske politike premalo komunistični. Gospa Ursula von der Leyen, ali obstaja v nemških arhivih kakšna fotografija, na kateri bi videli povojne sodnike s kljukastimi križi in bi bilo to znak politične svobode.
Kdaj bomo pri nas imeli pogum odpraviti dediščino naše nekdanje diktature? Kdaj bo naša levica sledila španski? In kaj bi se zgodilo, če bi slovenska desna vlada želela glede levičarske totalitarne preteklosti narediti kaj podobnega, kar glede desničarske totalitarne preteklosti počne španska leva vlada?
Dva dni po državni proslavi ob 30-letnici države v Ljubljani sem pričakoval kakšno poročanje o tem dogodku, saj so bili 25. junija tam vidni politiki iz vseh sosednjih držav. Ampak ignoranca našega praznika s strani ARD me ni niti tako presenetila kot poročanje o velikem zatiranju svobode v Sloveniji.
Neposredno po grozečem ukazu domnevnega programskega in organizacijskega vodje napadalne množice oseb so policisti, ki so bili do tedaj v varovalni vrsti obrnjeni proti napadalni veliki množici spodaj, obrnili zoper napadano majhno skupino oseb na pročelju spomenika ter slednje prisilno odvedli.
Tamara Griesser. Preseneča pa me izjava, ki jo je Oto Luthar dal v Večeru: »… se namenoma izogibam izrazom ‘revizija’ in ‘revizionizem’. Še vedno namreč mislim, da bi namesto o tem morali govoriti o dehistorizaciji preteklosti.«
Na zahodu naše celine (znova?) ne vedo in ne razumejo, da sta bila njihova svoboda in blagostanje v povojnih desetletjih v veliki meri kupljeni z nesvobodo druge polovice celine.
Proletarski internacionalizem, ki je bil temeljni kamen komunističnih držav, je danes nadomeščen z internacionalizmom vere v človekove pravice po meri zahodne (jedrne) Evrope. Gorje državi, ki si upa podvomiti o dogmah, ki jih oznanjajo bruseljski samooklicani napredni misijonarji, komisarji in naduti birokrati ter seveda medijski lakaji.
Sebičnost ne ustvarja častnih stvari, ustvarjalna je samo predanost in povezanost ljudi, ki imajo zvesto in pogumno srce. Takšnim se moramo zahvaliti za našo državo. Bog živi Slovenijo in na zdravje vsem srčnim ljudem!
Prvo Marijino prikazovanje se je zgodilo točno deset let pred dnem, ko je slovenski parlament tik pred iztekom šestmesečnega roka po plebiscitu udejanjil voljo ljudstva, republiški organi pa so v naglici »Gospodovega mimohoda« prevzeli efektivno oblast, še preden bi jim to lahko preprečilo kakšno neprijetno presenečenje.
Črni panter se je v času osamosvojitvene medijsko-politične kampanje pogosto pojavljal v javnosti. Med vidnejšimi ga je uporabljalo domoljubno gibanje SAMO (Gibanje za odcepitev Slovenije od Jugoslavije) ter manjša prostovoljna enota, imenovana Slovenska garda.
Poglaviten cilj poosamosvojitvenih prizadevanj za prikrivanje resničnih vzrokov slovenske osamosvojitve sta zaščita in varovanje nekdanjega totalitarnega komunističnega režima in privatizacijskih pridobitev njegovih nosilcev, ki jih lahko obdržijo zgolj in samo v razmerah demokratičnega primanjkljaja in nepravne države.
Z upanjem nas lahko navdaja sporočilo posrečene grafične podobe slovenskega predsedovanja Evropski zvezi. Sedem zlatih zvezd nad silhueto Triglava po razlagi vlade predstavlja sedmo kitico Prešernove Zdravljice, torej himno naše države, ki vabi k življenju, mirnemu sobivanju vseh narodov in svobodi vsakega človeka.