Vprašanja za Timmermansa in von der Leyenovo

Frans Timmermans sprašujemo Vas, ali smo naenkrat za nekatere evropske politike premalo komunistični. Gospa Ursula von der Leyen, ali obstaja v nemških arhivih kakšna fotografija, na kateri bi videli povojne sodnike s kljukastimi križi in bi bilo to znak politične svobode.

Preteklo soboto je Slovenija ob prevzemu predsedovanja Evropskemu svetu gostila številno delegacijo iz Bruslja, kar se že tradicionalno zgodi, ko članica Evropske zveze prevzame predsedovanje ES. V nas je upravičeno tlelo upanje, da se s tem dejanjem bližamo koncu medijske tirade iz Evrope, ki jo podpihujejo naša obupana leva opozicija in vsi tisti, ki jim samostojna in uspešna Slovenija nikoli ni bila po godu. Veliko smo pričakovali od predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, saj je njena politična domovina nemška Krščansko demokratska stranka in tudi sama izhaja prej iz konzervativne plemiške rodbine kot iz vrst proletariata.

Predsednica Ursula von der Leyen si ni ustvarila objektive slike o Sloveniji in njenih težavah

Razočaranje je bilo veliko. Namesto spodbudnih besed smo morali iz njenih ust poslušati citate zadnjega sekretarja komunistične partije Slovenije. S tem je signalizirala, da ji Slovenija niti toliko ne pomeni, da bi se vsaj malo poglobila v našo zgodovino in v to, kaj nas tare danes, kaj so naši aktualni problemi.

Namesto da bi se delegacija informirala, s čim želi Slovenija v času svojega predsedovanja obogatiti Evropo, kaj lahko prispeva v skupno dobro, smo se počutili privezani na pranger, kjer lahko mimoidoči komisarji na nas pljuvajo.

Zame kot prepričanega Evropejca je takšno obnašanje nesprejemljivo in žaljivo. Pred časom sem predsednico von der Leyen v osebnem pismu opozoril na naše prave probleme, vendar na pismo nisem nikoli dobil odgovora. Nič za to, a lahko bi si ga bila prebrala vsaj v letalu, preden je pristala na Brniku. Prihranila bi si gotovo kakšen spodrsljaj na gladkem diplomatskem parketu.

Frans Timmermans je pokazal svojo ozkost in zagledanost v svoj prav

V njenem spremstvu je bil velik diplomat, Nizozemec Frans Timmermans, ki je v ES odgovoren za klimo in varstva okolja. Pravijo, da govori sedem jezikov, tudi ruskega. Po tem kako se je obnašal na obisku v Sloveniji, se pa moramo vprašati, kaj mu koristi znanje jezikov, če ne razume osnovnih problemov članic ES. V primerjavi z njegovo pozicijo v Bruslju je njegova dosedanja politična kariera bolj skromna. Za krajši čas je bil dvakrat predsednik nizozemskih socialdemokratov, nekaj časa svetovalec vlade za ruska vprašanja in dve leti zunanji minister. Bolj je znan po zbiranju priložnostnih odlikovanj od Litve do Bolgarije in celo Južne Amerike.

Zato ni nič čudnega, da je na Brdu, ko je bil soočen z resnim problemom našega sodstva, moralno odpovedal. Sicer že marsikateri Holandec ni posebno slovel po pokončni drži, pa če imamo v mislih kolaboracijo v drugi svetovni vojni ali obnašanje njihove vojske v Srebrenici. Zato ni nič čudnega, da Timmermansa ne vznemirjajo komunistični simboli na kapah naših zastopnikov pravne oblasti. Vsekakor mu je pa ta dogodek prišel prav, da ga je izkoristil v svoj prid in za svojo promocijo. Sicer ne bi nihče vedel, da je bil sploh zraven. Obnašal se je kot trmast otrok: če nekaj ni po njegovi volji, se vrže na tla ter rogovili z vsemi štirimi. Mislil je, da je naredil veliko diplomatsko potezo v škodo Slovenije, ker se ni fotografiral s predsednikom naše vlade Janezom Janšo. Gotovo pa predsednik naše vlade zaradi tega ni bil niti najmanj užaljen, prej nasprotno …

Frans Timmermans na zgodovino Evrope ne gleda objektivno

Frans Timmermans se niti ne zaveda, kljub znanju ruščine, da je bil njihov okupator v času zasedbe Nizozemske tesen partner komunistične Sovjetske zveze, in to tretjino trajanja druge svetovne vojne. In takšni politiki bi radi dajali nasvete Sloveniji, ki se je osamosvojila, sicer v senci propada komunizma, ampak le z lastno voljo naroda in velikim zaupanjem v Evropo, v kateri smo videli branik proti komunizmu, a sedaj smo naenkrat za nekatere evropske politike premalo komunistični.

Na kraju pa mi dovolite, spoštovana gospa predsednica Ursula von der Leyen, samo eno vprašanje: Obstaja v nemških arhivih kakšna fotografija, na kateri bi videli povojne sodnike s kljukastimi križi in bi bilo to znak politične svobode?