Upanje za to, kar se je zgodilo v Srebrenici, je danes lahko zgolj v upanju, da je mogoče začeti znova in vzpostaviti družbo, v kateri tisti, ki so bili ubiti v genocidu ali etničnem čiščenju, niso bili ubiti na način, kot so bili ubiti. Se pravi, da niso bili umorjeni kot Muslimani. Da niso bili umorjeni zaradi svoje narodne identitete. To, da je nekdo ubit kot Musliman, velja izključno za pogled ideologije, ki ga je ubila.
Potrebno je izstopiti iz tega perverznega kroga, v katerem se tisti, ki so preživeli, danes istovetijo z namero morilca, torej z njegovim govorom in njegovim smislom. Namesto tega mora nastopiti upanje, da še obstaja pravičnost in možnost sveta, v katerem je bilo tako, kot je bilo prej – se pravi prej, preden so bili poimenovani s tem rigidnim označevalcem Musliman in niso dobili absolutno nobene druge priložnosti. Ta kvazi nevtralni ”znanstveni proces” ponovne restitucije namreč ni nič drugega kot verski obred, ki popolnoma islamizira žrtev genocida. Islamizira neko singularno življenje. Enako kot pravoslavizacija in katolicizacija nasprotne strani danes izvajata nasilje nad nekim povsem nepovezanim singularnim življenjem v Srbiji in na Hrvaškem. Na ta način so tako s strani ”agresorjev, rešiteljev in žrtev” 90. let medsebojno kršene človekove pravice. To pa danes proizvaja ”nove žrtve, nove agresorje in nove rešitelje”.
Ta dvojna igra je demonstracija tega, da ne živimo v času človekovih pravic, temveč v času ideologije človekovih pravic. Vzemimo enostaven primer: v letu 2023, ko slovenski državni vrh ob obletnici pokola v Srebrenici izraža sočustvovanje in podporo žrtvam, je ukinjen dan spomina na izvensodno pobite v Sloveniji. To je možno brati na sledeči način: človekove pravice za nekoga, ki mu je pridana etiketa Musliman ”da”; človekove pravice za žensko, ki so ji po vojni izvensodno ubili moža, ”ne”. Ideologija človekovih pravic pa ni niti najmanj slovenska posebnost, niti posebnost Zahodnega Balkana, temveč je srž evropske in svetovne politike. Dominantna ideologija postavlja: človekove pravice za migranta ali LGBT ”da”; človekove pravice za delavca katoliških prepričanj ”ne”; človekove pravice za temnopoltega v središču Pariza ”ne”, tako kot za svetlopoltega v pariškem predmestju ”ne” – in obratno.
Zadnje, na kar gre nasedati, je, da gre pri tem za boj med ”kapitalizmom” (tradicionalizmom/desno politiko) in ”antikapitalizmom” (revolucionarnostjo/levo politiko). Edino, čemur smo priča, je boj med tradicionalnim kapitalizmom in ultrakapitalizmom. Če v tradicionalnem kapitalizmu govorimo o ideologiji človekovih pravic s klasičnim predznakom diskurza gospostva – človekove pravice za gospodarja ”da”, za hlapca ”ne”; za lastnika proizvodnih sredstev ”da”, za delavca ”ne” – v ideologiji človekovih pravic ultrakapitalizma migrant postane uporabnejša enota v sistemu izkoriščanja kot delavec. Diktat samokategoriziranja po spolu ali modifikacijah pa nastopi kot ščit za lažno pravičnost in lažno svobodo, v kateri spolna samoidentiteta postane vsebinsko drugačen, strukturno pa isti način političnega kategoriziranja.
Zato – in ravno zato – je danes treba zavrniti tako ”desno” kot ”levo” politiko kot dve imaginarni ter posledično za subjekta in družbeno vez uničujoči entiteti. Treba je prelomiti z antagnonizmom, ne pa ga vzpodbujati. Zato je treba opustiti tudi floskulo njunega dialoga in ”previdnost sredinske politike”, ki ni drugega kot napor, da motna voda postaja motnejša, kar je drugo ime stagnacije oziroma ohranjanja obstoječe segregacije.
Tisto, kar je pogoj udejanjanja človekovih pravic, je singularnost. V nasprotnem imamo izključno ideologijo človekovih pravic, ne glede na politični predznak. Predvsem pa nam je odvzeta možnost prihodnosti, torej da bi iz nastale situacije izšli.
Enako, kot velja za Srebrenico, namreč danes velja za prostor, kjer nastopa vprašanje nasilja po 2. svetovni vojni. V obeh primerih vlada fantazma funkcionalizma oziroma kvazi utilitarizma, ki predpostavlja, da bi bilo problem masovnih zločinov mogoče rešiti ali pa zaobiti s pomočjo hiperproduktivne administracije in hiperproduktivne znanosti. To sta dva stebra ideološko-administrativnega hiperpragmatizma, kjer se bodisi prešteva bodisi relativizira kosti ubitih in po njih meri ideološko-pravno moč. Vrnitev človekovega dostojanstva pa se ne zgodi.[1] To pa zato, ker se s takšnim delovanjem iz ene generacije na drugo ne prenese nobena želja po bodočnosti, temveč zgolj ideološko prepričevanje. To ideološko prepričevanje je značilnost aparatov, ki travme ohranjajo žive zato, da bi rezultat genocida, etničnega čiščenja, ekstremnega nasilja ali pa vojnih/povojnih pobojev kot tudi ekonomsko dramatičnega tranzicijskega prehoda iz socializma v demokracijo v 90. letih ohranili v aktualnih upravljalskih strukturah družbe. Torej kot legitimacijo za nove segregacije. To so mehanizmi, ki od tam blokirajo možnost uresničevanja naših vizij, naših vrednot in tega, da bi se ljudje postavili v aktualnost svojega življenja.
Ti mehanizmi sicer niso novost, saj v svojih ”kulturoloških” različicah vladajo povsod v svetu. Ne Srebrenica leta 1995 ne Slovenija od leta 1945 do danes nista nobeni izjemi. Se pa nemara nahajamo na mestu, ki zgolj nekoliko intenzivneje demonstrira učinek tega, kaj pomeni distribuiranje političnih rezultatov ohranjanja življenja travme namesto odpiranja možnosti za prihodnosti življenja. To je edino vprašanje, ki si ga moramo postaviti danes – ali bomo iznašli kreativen način, da izstopimo iz politike novih segregacij, ali pa bomo pasivno spremljali politiko, v kateri se za ponujenim vračanjem dostojanstva skriva zgolj perverzna igra nekropolitike, ponavljanje morbidnega užitka žrtev in agresorjev, nove delitve, novi logor in novi apartheid.
[1] Kot je izpostavljal Hegel, med objektom in subjektom je neprekoračljiva vrzel. Lobanja/kost ali pa administrativni dokument sta objekta, ki ne povesta ničesar o singularnosti subjekta oziroma o njegovem življenju.
Nina Krajnik in Branimir Stojanović
