Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da pred njim olepšujejo svoja dejanja. Ponašajo se s pozunanjeno pobožnostjo in daritvami, pri tem pa si domišljajo, da so zaradi tega Bogu všeč. V resnici pa grešijo proti ljudem in proti Bogu.
Prvo današnje berilo je iz knjige preroka Amosa. Najprej si bomo na kratko ogledali zgodovinski položaj v Severnem kraljestvu ob nastopu preroka Amosa. Še prej pa naj omenim, da je po končani dobi sodnikov, torej okoli leta 1025 pr. Kr., v Palestini nastala enotna država Izraelcev, ki je bila zveza dvanajstih Izraelovih rodov, zasnovana kot personalna unija, kajti vezana je bila na eno osebo, naprej na kralja Savla, nato na kralja Davida in nazadnje na kralja Salomona. Po Salomonovi smrti leta 931 pr. Kr. je personalna unija razpadla ne Severno in Južno kraljestvo.
Amos je najstarejši prerok, čigar dejanja in besede so zapisane v posebni knjigi. Bil je Izaijev in Ozejev predhodnik. Amos je nastopil preroško službo okoli leta 750 pr. Kr., Izaija okoli leta 740, Ozej pa v času kralja Menahema (743–738 pr. Kr.).
Upravna slika dežel Jakobovih potomcev pred tri tisoč leti
V Severnem kraljestvu, katerega politično središče je bil najprej Sihem, nato pa Samarija, verski središči pa mesti Dan na skrajnem severu države in Betel na skrajnem jugu države, je ostalo deset Izraelovih rodov: Efraimov, Danov, Manasejev in Isaharjev na zahodnem bregu reke Jordan; Zabulonov, Aserjev in Neftalijev rod na območju Galileje ter Rubenov, Gadov in del Manasejevega rodu na vzhodnem bregu reke Jordan v današnji Jordaniji ter Simeonov rod na jugu. V Južnem kraljestvu, z Jeruzalemom kot političnim in verskim središčem pa sta ostala Judov in Benjaminov rod. Severno kraljestvo je obstajalo od 928–721 pr. Kr., 207 let, južno pa od 928–587 pr. Kr., 341 let.
Za Severno kraljestvo uporabljajo več različnih imen. Večkrat mu rečejo kar Jakob ali v Jakobu. Očak Jakob je namreč po vrnitvi iz Mezopotamije bival v Sihemu, v pokrajini Samariji, ki leži sredi Palestine med Judejo in Galilejo. Drugo ime za Severno kraljestvo je Efraim. Jakobov sin Jožef, znan tudi kot Egiptovski Jožef, je imel dva sinova, prvorojenca Manaseja in drugorojenca Efraima. Po prihodu iz egiptovske sužnosti sta dobila vsak svojo deželo. Jožef svoje dežele ni dobil, ker je ostal v Egiptu, Levijev, duhovniški rod pa je dobil t. i. levitska mesta po vsej državi, ni pa dobil svoje lastne dežele.
Efraimov rod se je naselil v osrednjem delu Palestine, na zahodnem jordanskem pogorju. Skozi zgodovino se je Efraimov rod močno upira Judovi prevladi, zato je postal neformalni voditelj severnih rodov. Iz tega rodu izhaja kralj Jeroboam I., ki se je leta 927 pr. Kr. uprl Salomonu. Po Salomonovi smrti leta 931 pr. Kr. so izraelski rodovi Jeroboama I. postavili za prvega kralja Severnega kraljestva (931–910 pr. Kr.). Tretje ime za Severno kraljestvo je Samarija, ki je hkrati ime mesta in pokrajine. V asirskih dokumentih pa najdemo za Severno kraljestvo še tretje ime – Hiša Omrija. Omrij je bil eden od kraljev Severnega kraljestva (885–874 pr. Kr.).
Amos je bil poklican v preroško službo, ko bi se še dalo kaj rešiti
Amos je nastopil preroško službo v času kralja Jeroboama II., ki vlada v Severnem kraljestvu v letih 787–747. Za kraljestvo desetih rodov oziroma za Severno kraljestvo je obdobje kralja Jeroboma II. vrhunec državne moči in obenem zadnje cvetoče obdobje pred vdorom Asircev leta 721 pr. Kr. Jeroboam II. je izkoristil padec Sirije in si pridobil izgubljene pokrajine. Znova je zasedel ozemlje onkraj Jordana, kjer so nekdaj prebivali Izraelci. Te zmage so zbudile sanje o lastni veličini. Trgovske izmenjave s tujino so prinesle večjo blaginjo, ki pa ni bila pravično razdeljena med vse, zato so se povečale družbene razlike. Solidarnost in čut za skupnost, ki bi morala povezovati člane izvoljenega ljudstva, se umakneta izkoriščanju revnih. Takšno ravnanje opravičujejo in legalizirajo krivični sodniki.
Bogočastje se je razvilo v sijajne obrede, ki so krepili zunanji ponos, ne pa vere in zaupanja v Boga. Bleščeči rituali so imeli predvsem politično funkcijo; utrjevali so zunanjo enotnost ljudstva, ne pa njegove duhovnosti.
Poslanstvo preroka Amosa je bilo oznanjevanje, da je ljudstvo kljub razdeljenosti v Božjih očeh eno
Samega sebe je predstavil kot pastirja. »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. Gospod me je vzel izza črede.« Povedal je tudi, da je iz Tekoe, manjšega mesteca devet kilometrov jugovzhodno od Betlehema. V Amosovem času je v Judovem kraljestvu vladal kralj Uzija (781–740), ki je razširil svojo oblast do Elata (pristaniške v Akabskem zalivu v Rdečem morju na desni strani Sinajskega polotoka, danes v Jordaniji) in pospeševal poljedelstvo. Jeroboam II. pa je bil takrat, kot smo že rekli, kralj Severnega Izraelovega kralja.
Številne podobe, ki ponazarjajo Amosovo oznanilo, so vzete iz življenja pastirjev. Čeprav Amos izhaja iz Tekoe, mesteca blizu Betlehema v Judeji, je oznanjal oziroma prerokoval v Severnem kraljestvu, v osrednjem svetišču v Betelu in verjetno tudi v prestolnici Severnega kraljestva, v Samariji. To, da kot državljan Južnega kraljestva oznanja v Severnem kraljestvu, predstavlja izpolnjevanje posebnega poslanstva, Bog mu je namreč naročil: »Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu.«
Njegov prihod v Severno kraljestvo simbolično kaže na to, da je izvoljeno ljudstvo, čeprav versko in politično razdeljeno na dva dela, v Božjih očeh vendarle eno samo. Do razdeljenosti je prišlo zaradi človeškega napuha, Bog pa je želel po Amosu to stanje znova preseči.
Amos je bil preganjan, ker je opozarjal ljudstvo, da je čas resen
Amosovo poslanstvo je kratkotrajno, je trajalo komaj nekaj mesecev. Kajti Amacja, duhovnik v Betelu, ga je zatožil kralju, ta pa ga je kot kršilca javnega reda izgnal z območja Severnega kraljestva. Takole beremo: »Tedaj je Amacja, duhovnik v Betelu, poslal sporočilo kralju Jeroboamu: ‘Amos sredi hiše Izraelove snuje zaroto proti tebi, dežela ne more več prenašati njegovih besed. Kajti Amos pravi: Jeroboam bo umrl pod mečem in Izrael bo izgnan, izgnan bo s svoje zemlje’.«
Amos ni snoval nikakršne zarote kot tudi Jezus pozneje ni posegal v politične zadeve; govor o zaroti je le krinka za upravičevanje izgona. Amacja, duhovnik v Betelu, ki daje legitimnost vsemu početju kralja Jeroboama, se znese nad nemočnim Amosom in mu reče: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj.« Tako sta politična in duhovna oblast Amosu onemogočita, da bi delal za edinost božjega ljudstva in ga obenem znova povabil, naj hodi po Božjih poteh.
Da bi njegovo delovanje vendarle bilo trajno, se Amos sam, verjetno pa tudi skupina njegovih učencev odloči, naj se Amosova videnja in prerokbe zapišejo, zapisi pa potem krožijo med ljudstvom.
Katere so poglavitne točke Amosovega oznanila? Na prvem mestu: čas je resen, ljudje pa se obnašajo samozadostno, predvsem voditelji, ki se ne zavedajo, da bo država že čez dvajset let pokleknila pred Asirijo.
Podobno je danes, ko nam grozi ekološka katastrofa; nihče ne ve, kako daleč je. Ruši se svetovni gospodarski in politični red, ki se je oblikoval po 2. svetovni vojni. Prihodnost Evrope in sveta je zato negotova. Na vidiku so novi globalni antagonizmi.
Da bi ljudstvo prisluhnilo in se zresnilo, Amos govori o bližajoči se katastrofi
Nihče noče videti, kriči Amos, da bo imelo ravnanje povsem brezbožne aristokracije katastrofalne posledice za Efraim. Zato skuša Amos z nenavadnimi in močnimi izrazi presuniti in pretresti svoje poslušalce. Spregovori o bližajočem se potresu, o velikih spremembah v družbi in naravi ter bližajoči se stiski. Pravi, da Gospod rjove s Siona kakor lev. Njegov glas se sliši po vsej deželi. Pet videnj, ki jih opisuje v poglavjih 7–9, je za preroka znamenje skorajšnje Božje sodbe proti nezvestemu ljudstvu. Pred bližajočo se nesrečo Amos kar dvakrat prosi za ljudstvo in Bog umakne grožnjo. Nato pa se bliža konec, ki mu nihče ne bo mogel uiti. Na sodbo opozarja s slikovitimi prispodobami o nesrečah.
Da bi Bog po Amosu utemeljil svojo sodbo, svojemu ljudstvu pokaže vse, kar mu v življenju tega ljudstva zbuja jezo: bogatini so pozabili pomagati revnim; mogočni izkoriščajo siromake, plemstvo svoje izsiljevanje uzakonja in pritiska na sodišča, goljufajo pri trgovskih poslih. Vzporednic z razmerami v sodobnem svetu ni težko najti.
Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da pred njim olepšujejo svoja dejanja. Ponašajo se s pozunanjeno pobožnostjo in daritvami, pri tem pa si domišljajo, da so zaradi tega Bogu všeč. V resnici pa grešijo proti ljudem in proti Bogu.
Izrael je še naprej lahkomiselno prepričan, da je varen zaradi svoje izvoljenosti, pri čemer pozablja, da je njegov Bog tudi Bog drugih narodov.
Ali je Amosov Bog neusmiljen?
Prerok ve, da lahko Bog spremeni svojo sodbo v milost. Žal pa njegova svarila tolikokrat ostanejo brez odziva. Prišel bo dan teme, ko bo prepozno. Amos napoveduje neizogibni prihod tega dne in znova opominja svoje ljudstvo, naj se pripravi na to. Amosovo še ne dovolj jasno izčiščeno odrešenjsko videnje dopolnjuje sv. Pavel v pismu Efežanom, kjer pravi: Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil in nas v ljubezni vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. To bo uresničil v polnosti časov, ko bo v Kristusu zedinil vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.
