Vprašanje privatizacije se v slovenski javnosti ne postavlja več kot ekonomska dilema. Prej bi lahko rekli kot del neke folklore. V skoraj štiriindvajsetih letih, odkar je Slovenija samostojna, so bile že večkrat izrečene načelne besede, da so danes drugačni časi, da mora zasebni kapital odločneje vstopiti v slovensko gospodarstvo, da je potrebno ekonomske vzvode depolitizirati. Ampak vse to je bilo vselej samo prazno govoričenje. Bla, bla, bla…
Kar se je zgodilo v soboto popoldne v Milanu, jasno ponazarja vzdušje nestrpnosti, ki se vedno bolj širi v družbi. Nekatera združenja so organizirala posvet z naslovom Braniti družino, da bi branili skupnost, na katerem … Beri dalje
V prvem obdobju okupacije, od 17. aprila 1941 pa do 22. junija 1941, pred nemškim napadom na SZ, še ni bilo slovenskega partizanstva, bili pa so aktivni komunisti v tem obdobju veliki prijatelji, zavezniki Hitlerja, ki je septembra prejšnje leto (1939) skupaj z Sovjeti zasedel ubogo Poljsko. Navdušenje KPS nad Hitlerjem se je izkazalo v organiziranju množične manifestacije: naščuvali so kmete, ki so v Trebnjem manifestirali za priključitev tega dela Slovenije k nemškemu Rajhu.
V manj kot tednu dni je pobuda za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva že zbrala široko podporo okoli 8500 podpisnikov. Med njimi ne manjka uspešnih gospodarstvenikov, slovenskih akademikov najvišjega ranga, mladih, ki si želimo, da Slovenija postane država priložnosti, ter več tisoč drugih državljanov, ki želijo zase in svoje potomce boljši jutri.
Vitomir Gros je katolik, liberalec, univ. dipl. ing. strojništva, obrtnik, podjetnik, oče šestih otrok, devet let župan Kranja, predsednik edine prave Liberalne stranke v Sloveniji do danes. V pogovoru govori o Demosu, podjetništvu, zgodovini, različnih posameznikih. Drugi del pogovora bo objavljen v naslednjih dneh.
Spoštovani! Gospod Ivan Trafela, inšpektor za obrambo, me je kaznoval, ker sem v nasprotju s predpisi nosil znak Slovenske vojske. Kazen sem plačal. Vendar pa mi inšpektor Trafela ni odgovoril na vprašanje, ki sem mu … Beri dalje
Zakaj ravno likovna razstava? Iz razmeroma preprostega razloga ‒ da od besed preidemo k dejanjem, od dialogiziranja k intimnemu samopremisleku. Naj razložim, kaj je s tem mišljeno. Umetnik svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja … Beri dalje
Najbolj srhljiv je spust iz sveta normalnosti v svet senc. Ko se po stopnicah spustiš proti kleti, prideš do vrat, ki ti odprejo popolnoma nov svet. Vstop skozi ta vrata, pomeni vstop v nek drug, vzporeden svet, nek nadrealen svet, kjer se je čas ustavil v šestdesetih letih minulega stoletja. Za zaklenjenimi vrati se prikažejo celice s kukali. V te, od vseh pozabljene celice, bodo od srede 21. januarja naprej, za teden dni postavljena umetniška dela.
Dekalog kot drugo za vse večne čase zabetonira „ne skruni Božjega imena!“, kot peto pa „ne ubijaj!“. Pariški morilci so kršili obe. To je očitno za peto. Ubijali so in so ubijalci. Nobenega opravičili nimajo. Ampak kršili so tudi drugo. V hipu ko so z ubijalskim orožjem v rokah vzklikali „Alah je velik“, so žalili Alaha (Boga). Ubijanje v imenu Boga je dvakrat demonsko: ker je ubijanje in ker umore pripiše Bogu. To je skrunjenje Božjega imena.
Pred leti sem sodeloval v svetovnem komiteju odraslo-skavtske organizacije, kjer smo imeli nalogo, da organiziramo svetovno konferenco in »izumiti« nekakšen moto konference. Evropejci smo imeli odličen predlog, pa je šel kolega iz muslimanskega sveta čisto »v luft«. Razlagal nam je, kako bi predlog razumeli v muslimanskem svetu, pa nikakor nismo mogli »zakapirati«, v čem je problem. Kljub temu, smo nekako začutili, da predlog za velik del sveta iz religioznih razlogov ne bi bil sprejemljiv. In smo se odločili, da ne bomo dregali namerno direkt v oko. Iz spoštovanja.
Nemogoče je razumeti našo sedanjo ujetost v politično, gospodarsko in moralno krizo, če ne razumemo preteklosti. Nemogoče je vzpostaviti normalno in svobodno družbo, v kateri bi veljala prastara načela, »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, če ne obsodimo sistema, ki je gradil (in še danes gradi!) prav na laži, kraji (državnega premoženja) in (medijskem ali sodnem) uboju.
Privatizacija se v vseh 25-ih letih, od osamosvojitve naprej, predvsem ni zgodila zaradi klientelističnih interesov večinoma »prebarvane« politike in s strani politike nastavljenih direktorjev vseh večjih državnih podjetij. Lahko bi mirno rekli, da v resnici zaradi tega še nismo zaključili naše poti iz socializma ter se otresli gospodarske krize. Rezultate poznamo.
Dolga leta se je zdelo, da je abonma hrvaške levice na predsedniško palačo nepreklicen. Odkar je Tudjman v zadnjih letih svoje vladavine zamudil priložnost za pravočasno slovo od oblasti, kandidati iz nacionalnega in konservativnega tabora niso delovali prav nič konkurenčno. Seveda mora omenjeni tok sklepati več kompromisov kot njegova neprimerno uspešnejša slovenska različica, zaradi česar se je moral tudi Josipović ponižati in za veliki šmaren poromati v Marijo Bistrico.
Ko se predsednik vlade Miro Cerar v svoji institucionalni podobi pogleda v ogledalo, želi videti lepega postavnega mladeniča v polnem zagonu in na višku svojih življenjskih moči. Pravzaprav ne gre za to, da bi to podobo želel videti. On to podobo dejansko vidi. In jo gleda. In občuduje. Dan za dnem. In svoje zadovoljstvo nad videnim je v vseh pred in ponovoletnih intervjujih in javnih nastopih razglašal tudi v medijih. Urbi et orbi.
Leta 2009, ko je po gospodarski krizi žalostno umrl mit o pridnih, poštenih in požrtvovalnih Slovencih, smo se začeli zavedati, da je nekaj hudo narobe. Po večletnem iskanju samega sebe nam je zdaj vsem jasno, … Beri dalje
Privatniški individualizem in modna nezainteresiranost za javne zadeve pri večini je ključni razlog, da smo, kjer smo. Mišljenje, da so zame edino pomembni moja družina, prijatelji, služba, hobi in dopust, pa če se cela država ali svet podreta, slej ko prej pripelje do tega, da zaškripa prav pri stvareh, ki mi največ pomenijo. Do tega sedaj neizbežno prihaja.
V prejšnjem prispevku smo pokazali stanje in trende na ravni osebne vernosti. V zadnjih desetletjih je v Sloveniji in večjem delu zahodne civilizacije po eni strani prišlo do upada večine izrazov krščanske vernosti, po drugi … Beri dalje
Zadnja leta je vse pogosteje opaziti, da se večina duhovnih nagovorov na slovesnostih, ki so povezane z masakrom kristjanov od leta 1941 naprej, praviloma zoži v osrednjo misel, da je treba odpustiti. Odpuščanje je pojem, povezan s plemenitostjo, in težko je zastaviti besedo proti njemu. Podobno kot je to pri propagandi za dialog, za širino, za odprtost. Vse te besede sodijo v sklop sodobne laiške dogmatike, ki je pospremljena z neizprosno prisilo – daleč od širine in dialoga.
Tomaš Sedlaček je bil pri štirindvajsetih letih že svetovalec češkega predsednika Vaclava Havla, kasneje je še sodeloval s češko vlado ter postal uveljavljen mednarodni ekonomist in priljubljen medijski obraz. Njegova knjiga Ekonomija dobrega in zla je postala mednarodni hit. Danes je pri 37 letih njegov CV dolg že približno toliko kot kak roman. Njegov pogled na svet pa osnovan na tako nevsakdanjih, a dobro zakoličenih tezah, da bi vsaka institucionalna scenografija za intervju bila povsem odveč.
Nepozabna plovba od Laticije do Manausa postreže z vsemi karakteristikami odličnega potovanja začinjenega s pustolovščinami, doživljaji in časom zase.