Slovenska privatizacija – ustvarjanje lažne mitologije
Vprašanje privatizacije se v slovenski javnosti ne postavlja več kot ekonomska dilema. Prej bi lahko rekli kot del neke folklore. Prekmurska gibanica, Na Golici in zavračanje tujih lastnikov. Ali celo, bolje rečeno, vprašanje privatizacije je vse bolj podobno neki sadomazohistični igrici, ki postaja folklora. V skoraj štiriindvajsetih letih, odkar je Slovenija samostojna, so bile že večkrat izrečene načelne besede, da so danes drugačni časi, da mora zasebni kapital odločneje vstopiti v slovensko gospodarstvo, da je potrebno ekonomske vzvode depolitizirati. Ampak vse to je bilo vselej samo prazno govoričenje. Bla, bla, bla…
Izvirni greh
Ne, res ne gre več za ekonomsko vprašanje, ampak za vsakokratno pranje možganov, ki si ga privošči tisti del slovenske javnosti z močnim glasom in dobrimi trobili. Vprašanje privatizacije se kot jara kača vleče vse od leta 1991. Bilo je eden od glavnih vzrokov za razpad koalicije Demos, ko sta predsednik vlade Lojze Peterle in podpredsednik Jože Mencinger zagovarjala različne privatizacijske modele. Drugi je zagovarjal model, ki bi menedžerjem omogočal lažji odkup podjetij s pomočjo države. Ta isti Mencinger je še danes eden od pomembnejših zagovornikov “nacionalnega interesa” oziroma nauka, po katerem se slovensko gospodarstvo ne sme prodajati. Ker so tujci nezanesljivi. Ker da je njihov izrecni namen izčrpati slovenske firme, delokalizirati poslovanje na cenejše trge in pustiti, naj firma potem pogine. Sliši se dokaj ksenofobno, sploh ko to zagovarjajo gorečni zastopniki multikulturalizma.
Patologija slovenskega duha
Dejansko pa je tako govoričenje predvsem kazalec nekega patološkega stanja v Sloveniji. Bojazni, ki se izpričujejo z morebitnim prihodom tujih lastnikov, so projekcije hib zdajšnjega sistema v neke zunanje dejavnike. Gre za stanje, v katerega je slovensko gospodarstvo zašlo zaradi ekonomskega sistema, ki mu niso prerezali popkovine z veliko materjo – državo. Vsemu temu se dodaja še precejšnja doza evroskepticizma, ki je seveda v vsakem trenutku dober marketinški prijem. Kriva sta itak vedno Bruselj in Berlin, nikoli pa skorumpiran in klientelistični sistem, po katerem je doslej funkcioniralo slovensko gospodarstvo. V prejšnjih tednih je peticijo “Preprečite razprodajo”, ki jo je oblikoval že omenjeni Jože Mencinger s podporo stranke Združena levica, podpisalo 12 tisoč ljudi. In prav v tej peticiji postaja zelo očitno tudi tisto patološko stanje. Česa se podpisniki najbolj bojijo? Seveda, da bodo Slovenci z (raz) prodajo postali sužnji grdih in hudobnih multinacionalk. Drugič, da s privatizacijo Slovenija razprodaja gospodarsko suverenost. Tretjič, da Evropa Sloveniji ne sme postavljati pogojev, ker da se tako izvaja “ideološka odtujitev”. Četrtič, da privatizacija ni rešitev za “nedostojno vmešavanje” politike v gospodarstvo.
Kdo so krivci za stečaje?
Še enkrat naj ponovim: ti strahovi so predvsem patološka projekcija zdajšnjega stanja na neki zunanji dejavnik. Odlična snov za kako grozljivko, morda za novodobno Čarovnico iz Blaira.
Pa poskušajmo porušiti nekaj teh lažnih mitov. Prvič, sklicevanje na (grde in hudobne) multinacionalke, ki bi opeharile slovenske državljane. Pravo vprašanje je, kdo je glavni krivec za to, da se je stopnja brezposelnosti v Sloveniji dvignila na dobrih 13 odstotkov in da je v prejšnjih mesecih dosegla rekordno vrednost 120 tisoč ljudi brez dela? Kdo je krivec za vse dokapitalizacije bank, za katere je morala v prejšnjih letih poskrbeti država? Kdo je bil lastnik gradbincev SCT, Vegrad ali Primorje? Kdo je bil lastnik Merkurja? Kdo je bil lastnik Mure? Kdo je lastnik ACH? Kdo je lastnik Cimosa? Nikjer ni tukaj bilo zraven tujcev, ampak vedno in samo kleni slovenski menedžerji, ki so s pomočjo vez v politiki izčrpavali podjetja, za seboj pa puščali pogorišča. Je pa res, da je že nekaj let v Sloveniji najbolj učinkovita banka italijanski Unicredit (kljub velikim težavam skupine). Drži tudi, da je v lanskem letu bil najboljši zaposlovalec francoski Renault: podjetje Revoz je v lasti Francozov že 24 let, njegove produkcije še vedno niso delokalizirali. Nasprotno, v Sloveniji se od lani izdelujeta nova modela twinga in smarta. Nazadnje je še res, da je med najboljšimi slovenskimi izvozniki farmacevtsko podjetje Lek, ki je od leta 2002 v 100-odstotni lasti švicarskega Novartisa.
Kaj dejansko obsega privatizacija?
Očitek, da Slovenija razprodaja gospodarsko suverenost, je tudi povsem iz trte izvita. Na prodaj so državni deleži v samo 15 podjetjih. Med njimi je kar nekaj takih, ki bi drugače tvegala dokončen finančni zlom (Adria airways, pa tudi NKBM), od finančnih velikanov pa je za zdaj na prodaj samo Telekom. Ne prodaja se Petrol, ne prodaja se Zavarovalnica Triglav, ne prodajajo se Slovenske železnice ali Dars, ne prodaja se HSE, niti NLB se ne prodaja. Bolj realna je prispodoba, da se s prodajo državnih deležev v omenjenih podjetjih normalizirajo anomalije slovenskega incestnega gospodarstva. Argument, da je prodaja deležev “ideološka odtujitev”, si najbrž ne zasluži dodatnega komentarja. Gre pač za ideološko nabijanje. Lahko sicer razpravljamo o tem, ali je Todorićev Agrokor primeren kupec za Mercator in ali je srbski Nectar primeren kupec za Fructal. Pri tem razmišljanju pa moramo izhajati iz dejstev: v trenutku prodaje je bil Mercatorjev dolg težak milijardo evrov. Kako bi lahko lastniki (prezadolžena Pivovarna Laško in prezadolžene banke) odplačevali ta dolg? Tudi pri Mercatorju je dalj časa deloval lobi proti prodaji zelo zaviralno. Leta 2011 je bila ponudba za ceno delnice vredna 221 evrov, ob prodaji lani pa samo še 86 evrov. In tudi do prodaje je najbrž prišlo samo zato, ker je bilo finančno stanje lastnikov brezizhodno. Če bi želeli boljšega kupca in višjo ceno, bi morali lastniki Mercator prodati v primernejšem času, a kaj ko je bil takrat najboljši sosed proizvajalec denarnega toka, ki je razsipnim lastnikom še kako godil. Za Fructal velja podobno razmišljanje: prodan je bil šele, ko je Pivovarno Laško v to prisilil plan prestrukturiranja zaradi prezadolženosti. Pa še četrti argument, ki je morda najbolj smešen: privatizacija ni rešitev za vmešavanje politike v gospodarstvo, češ da, tako podpisniki sami pišejo, “zdravilo za preprečitev nespodobnega vmešavanja je enostavno: vladajoča stranka ali koalicija naj se preneha nedostojno vmešavati”. Ni kaj, recept, ki diši po eksorcizmu nad slovensko ekonomijo. Nekako v slogu: “zli duh, zapusti njeno telo”! Kako lahko tako izjavo jemljemo resno? V Sloveniji je gospodarstvo dve desetletji temeljilo na tesnem prepletanju s politiko. Sedaj pa bo, čez noč, vladajoča kasta na poziv prenehala prestopati meje gospodarskega sveta. Ja, pa kaj še…
Mitologija duhov in prikazni
Privatizacija podjetij je stvar, ki bi morala biti uspešno sklenjena pred petnajstimi leti. Seveda v okviru neke javne razprave. A nič od tega ni bilo storjeno. Slovenskih zasebnih lastnikov, ki bi lahko uspešno prevzeli pomembnejša podjetja, žal ni. Državno lastništvo pa se je v skoraj 25 letih v Sloveniji izkazalo za katastrofalno: v bančnem sektorju so državna podjetja in menedžerji s političnim pedigrejem skopali luknjo v velikosti 5 milijard evrov. Vsakič, ko se je bolj konkretno začelo govoriti o prodaji, pa so na plan že spet skočili zagovorniki “nacionalnega interesa” in pred očmi Slovencev ustvarjali lažno mitologijo privatizacijskih strahov, duhov, prikazni, vampirjev in volkodlakov. Zaslepljena javnost pa je prestrašeno vsakič znova ponavljala tiste tri besede, ki jih je v Šestem čutu šepetal mali deček: “Vidim mrtve ljudi”!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
