Strpnost je ena izmed velikih zapovedi sodobne družbe. Spada v red pojmov kot svoboda, enakost, človekove pravice, pluralizem, demokracija. Če komu pravimo, da je strpen, mu priznamo človeško širino in sposobnost za ustvarjanje odprte družbe. Če koga označimo za nestrpnega, ga razumemo kot socialno razdiralnega, kot morebitno grožnjo sami demokraciji.
Kamniškim občinskim možem dajem v razmislek besede Hannah Arendt, ki je šokirala »pravični svet« z izjavo, da Eichmann ni bil nikakršna »pošast«, kakor ga je skušalo prikazati izraelsko sodstvo. Bil je običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni. Izgubili bomo mi. Kamničani. Slovenci. Ljudje. Ne le tisti, ki si želijo poimenovanja po Balantiču.
Mediji dominantne kaste so v en glas zagnali vik in krik zaradi tvitov, ki sta predlagala prav nič človeško reševanje begunske krize. Seveda ni problem, da so se medijo ob to spotaknili, čeprav, roko na srce, sploh ne trznejo, ko se vedno znova oglasijo junaki, ki po spletu razlagajo, da »smo jih še premalo pobili«. … Problem vidim v tem, da je vse skupaj izzvenelo tako, kakor da je to stališče katoličanov.
Bi se soočali s »pričakovanjem barbarov«, če ne bi ljudje iz našega sveta v golem pohlepu po surovinah in delovni sili tako nespametno in stihijsko očrtavali meja, da ljudstva znotraj njih ne zmorejo živeti v sožitju? Bi bilo drugače, če ne bi kar naprej stavili na sumljive tipe v teh deželah, samo da ohranjajo svoj vpliv?
Julijski dan je. 2014. Med dežjem in soncem. Kapelica na desni, na levi kozolec. Takoj zatem gručasta vas. Pevno. Cerkev na sredi. Nato kolovoz. Nadaljujemo peš. Bogdan, Janez, Mile in jaz. Tiho. Povsem tiho po … Beri dalje
Pravljičarji nam omenjajo poslovne skrivnosti! V energetiki ni poslovnih skrivnosti, ne v energetski stroki, ne v gospodarnosti, s temi svarili želijo odgovorni strokovnjaki le prikriti svojo nestrokovnost, nesposobnost ali nezakonitost. Vsi tekmeci v sosednjih državah vedo, kolikšna bo cena električne energije iz TEŠ 6, pa tudi iz HSE. Le mi, ki bomo vse to plačali, ne smemo.
Pred mesecem in pol so svet pretresli grozljivi videoposnetki, ki dokazujejo, da ameriška organizacija Načrtovano starševstvo (Planned Parenthood) poleg splavov, ki jih opravlja, vzporedno pelje še trgovino s telesi splavljenih otrok. Izkazalo se je, da izvajanje splava prilagajajo potrebam po delih teles za prodajo.
Kaj se je torej zgodilo z ljubeznijo v življenju Rudolfa Hössa, poveljnika Auschwitza, je postalo moje osrednje vprašanje v knjigi. Čutil sem, da to moram narediti, kajti če nima smisla govoriti o Bogu v Auschwitzu, potem nima smisla govoriti nikjer drugje. In kako naj govorim o Bogu, če moja vera tukaj ne deluje?
Draga je bila prostor, kjer so slovenski izobraženci lahko govorili. Razmišljanja o narodovi samobitnosti, o narodovi pravici, da živi v polnosti to, kar si želi, so skozi usta razpravljavcev lahko vsaj v tistih par dnevih in na tistem majhnem prostoru poskušala prodreti do čim več ljudi, čeprav je bil – tako kot je še danes – medijski molk neusmiljen.
Danes se evropske države panično sprašujejo, ali bodo s svojimi bogatimi proračuni in mogočno administracijo oskrbele sto beguncev več ali manj, Janez Hladnik pa se ni ustrašil in je z vso vnemo prestrezal trde pristanke na tuja tla tisočem in tisočem rojakov. Trdno je stal na strani resnice in pravice. Trdno je stal na strani pomoči potrebnih.
Ob zadnji prisluškovalno-arbitražni aferi so se oglasili nekateri nasprotniki arbitražnega reševanja spora s ponovljenimi očitki, da to ne bo dobro za Slovenijo. Sam pa ob tem kot eden redkih »desnih« zagovornikov arbitraže, vidim ravno dodatni argument za pravilnost slovenske referendumske odločitve.
Rdeče plemstvo je uspešno preživelo turbulentna leta 1988-1991. Odtlej kontinuirano izsesava državno zakladnico in z malo modifikacijami restavrira totalitarno državo. Staro ideologijo so nalili v nove mehove: v šolo, medije, sodstvo, zgodovinopisje, gospodarstvo … Posledice tega se kažejo v rekordnem kršenju človekovih pravic, rekordno nizki politični kulturi, skorumpiranem gospodarstvu, begu možganov, medijski nesvobodi …
Sredi poletja je pri tržaški založbi Mladika izšla nova knjiga Igorja Omerze z naslovom Karla. Udba o Dragi. Izid knjige ni naključen. Pred nami je namreč jubilejna, 50. izvedba Drage (28.–30. 8. 2015). Avtor je predstavil na svoj prepoznavni način prvih petindvajset let dogajanja v Dragi skozi prizmo arhivskih dokumentov nekdanje tajne politične policije.
V šolo pride marsikaj. Dobro in slabo. Sedaj na začetku šolskega leta bo še posebej aktivno. Včasih pod pretvezo hvalevrednih dodatnih dejavnosti ali pa brezplačnih medijev, reklam in delavnic, v šolo zaidejo zelo neetične vsebine.
Družbeno nasilje totalitarizmov polpretekle zgodovine je razkrilo globino in strašljivost političnega ustrahovanja in sarkastičnega pogleda na posameznika in na njegovo integriteto. Ko se enkrat prestopi mejo temeljnega sramu in vesti, se šele razpre pravi obraz zla.
Vsi umrli si zaslužijo spoštovanje do tega, da so živeli. Prekinjeno življenje, ko bi te osebe lahko še gledale drevesa, reke, jezera, hribe, ter se družili z drugimi ljudmi. Vsega tega za njih ni. To kar mi uživamo, je bilo njim odvzeto. In to samo zaradi logike totalitaristične ideologije.
Ustanovitelj ZSKSS, Ljubljančan Peter Lovšin, je skavtizem spoznal sredi osemdesetih pri nas. Navdušil se je nad taborjenjem v naravi in nad skavtskimi veščinami. In kmalu se je porodila ideja, da bi lahko to izkušnjo prenesel tudi v Slovenijo, ki je v tistih letih doživljala obdobje velikih sprememb.
Si poskušate predstavljati, da bi nekje izven Slovenije, resni mediji promovirali knjigo, ki jo je napisal zgodovinar »do konca« dejaven blizu nekdanjega partijskega vrha. Avtor v naslovu aludira na propagandno knjigo iz časov fašizma Libro e moschetto. Prof. dr. Repe s tem nehote postavlja komunistični sistem tja, kjer mu je usojeno mesto zločinske narave kršilca človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, torej ob bok fašizmu.
No, pa smo ga preživeli! »Zgodovinski nastop« slovenske skupine Laibach v Severni Koreji. Naslovnice mainstream medijev so bile preplavljene s presežnimi naslovi: »EKSKLUZIVNO IZ SEVERNE KOREJE: Cenzura ni uspela, stoječe ovacije za Laibach!« je bilo zapisano … Beri dalje
Namesto produktivnega vedenja in motivacije po izboljšanju lastnih sposobnosti nastajajo številne statusne skupine, ki jih druži opredelitev »jaz sem žrtev diskriminacije« in ki kar kličejo po še več tozadevne diskriminacije. Na koncu postane diskriminacija vsako vedenje, ki ni skladno s pričakovanji tovrstnih »žrtev diskriminacije«.