Osamosvojitelji iz devetdesetih let prejšnjega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) na podrtiji slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njihovo ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti –, kaj osamosvajajo.
Mi, ki smo večino svojega življenja živeli v bivši Jugi in so nas na različne načine posiljevali z idejo (floskulo), da je vera »osebna« stvar in nekaj, o čemer se ne govori, ki nas ima »ukleščene« še danes. In bo kdo rekel: »Dani, to je vendar preteklost, ki nima nobene zveze s sedanjostjo. Mi vendar živimo v mirni, svobodni in neodvisni demokratični družbi.«
Naš spravni proces terja točno to, kar čaka Evropo: notranje poenotenje vrednostnega sistema naroda. V našem primeru za obsodbo socialistične revolucije in zavrženje njenih ciljev, vrednot, nosilcev in posledic.
Uživam vsakič, ko me na kakem letališču pričaka izbira svetovnih dnevnikov. Ne zaradi vonja po tiskarski barvi in privlačni otipljivosti papirja. Uživam zaradi kulturnega šoka. Zaradi drugačne klime. Samo kratka ura poleta loči od naslovnic tipa “Križanje Grčije” do naslovnic tipa “Keinen Cent mehr”.
Kaj bi pa želeli bivši domači oblastniki (bivši? – opomba po 25 letih) slišati od nas, tako imenovanih premagancev? Da smo bili izdajalci, ki smo se povezali z okupatorjem, postali njihovi hlapci in se skupaj z njimi borili proti lastnemu narodu, da se ohranimo na oblasti. Bi to odgovarjalo resnici? Nas niso komunisti s stotinami umorov naših ljudi sami primorali, da smo se jim uprli in si organizirali samoobrambo?
Moji hrvaški kolegi sicer niso veseli, ko to rečem, ampak vse težave, ki jih imamo v Sloveniji, so na Hrvaškem, razen redkih izjem, še mnogo večje: javni dolg, proračunski primanjkljaj, nezaposlenost, moč raznih interesnih skupin. Sam opazim dve razliki. Ljudje so kljub večjemu siromaštvu bolj optimistični in bančni sistem se v krizi ni sesul.
Misel p. Pedra Opeke, ki bo letos spremljala Študijske dni: “Resnica, izrečena z ljubeznijo, nikdar ne rani. Je pot, ki vodi k spremembi in napredku”. Zdi se, kot da je misel zapisana nalašč za Slovence.
Škof v župniji. Opravil je birmo in zdaj sedi z domačimi in sosednjimi duhovniki za obloženo mizo. Na koncu omizja so še ključarji in kak pomemben faran. Vseh skupaj nas je okrog dvajset. Kot običajno … Beri dalje
Sedanja izrazita razdeljenost oz. prava bipolarnost glede kompleksa vprašanj, povezanih z državljansko vojno na slovenskih tleh, konzumira nesorazmerno veliko energije političnih deležnikov. Poleg tega pa globoka notranje-politična razdeljenost zmanjšujeta kredibilnost vsakokratnih vlad tudi na tujem in v mednarodnih odnosih.
Odrekanje pravice do groba pomeni razglašanje neke družbe za necivilizirano, psihopatsko skupnost. Z nerešenimi vprašanji do nepokopanih dajemo grozovito sporočilo svetu in zanamcem o nas samih! Ob tem pa jokamo, in prav je tako, nad Srebrenico, naši nepokopani pa so drugorazredne teme. Svetohlinci in hinavci smo!
Moj odhod je kategoričen odgovor na kratenje ustavne pravice do svobodnega izražanja misli. Je izraz osuplosti nad odnosom do ljudi, do vseh zaposlenih na Ministrstvu, ne le mene same! Pomislite, pravica do izražanja je temeljna vsebina demokracije in jedro dediščine Zahoda – meni se pa je to zgodilo na Ministrstvu za kulturo!
Kaj niso Sokrata zastrupili? Mar ni že Prešeren tožil nad usodo dobronamernega pevca in si želel ljudi, ki v srcu dobro mislijo? Kdo se še ni vprašal, kakšen smisel ima vztrajati v poštenju, ko je opazoval navidez prijetno življenje ljudi, ki jim nista tuja pohlep in prevara? Vse to je doživljal Elija, ko je izčrpan padel pod grm in si zaželel smrti.
Leta vojne in revolucije so razblinila mit o Slovencu kot poštenem, delavnem, bogaboječem človeku. Zaradi totalitarnega režima in neverjetno kapilarnega nastopanja politične policije se je po vojni – a ne v Kocbekovem smislu – spremenil slovenski značaj, kar se kaže zlasti v velikem medsebojnem nezaupanju.
Na skupščini ustanovnih vlagateljev televizije me je nepričakovano doletela čast, ki sem jo sprva dojel kot muko. Predlagan sem bil in nato, kljub svojim izraženim pomislekom ter vzdržanemu glasu, bil imenovan za člana upravnega odbora. Potem sem razmišljal: »Kolikokrat si slabe volje zaradi medijskega poročanja?«
Dogajanja okoli arbitražnega sporazuma so se na slovenski strani prevesila v popolno burlesko. Nerešeno vprašanje meje s Hrvaško nam tako že od osamosvojitve naprej kot Demoklejev meč visi nad nami. Odprtega vprašanja se v resnici sploh nismo lotili, vsakokratna oblast ga je odrivala na stran, kar nam nakazuje njeno nesposobnost razvozlati ta gordijski vozel.
Februarja 1950 se je na mizi Edvarda Kardelja, zunanjega ministra Jugoslavije, znašlo Roussetovo pismo. Pravzaprav dve, obe iz Francije. Eno je bilo od Rousseta oziroma od komisije, drugo od Marka Ristića, jugoslovanskega veleposlanika v Parizu. Komisija bi se rada seznanila s položajem – saj nimate nič proti, ali ne?! Mogoče gre samo za klevete …?
Morda bi nova levica v svoji skrbi za socialno državo in za malega človeka in v gnevu proti imperialistom in diktaturi kapitala v prihodnosti zarohnela proti privilegijem številnih svojih volivcev. Morda bomo v prihodnjih demonstracijah poleg zastav z zvezdami videli tudi transparente proti tistim, ki imajo še danes privilegije zaradi iste zastave.
Pred dobrim letom sem na Časniku pisala o novih pogojih za pridobitev študentske Zoisove štipendije, v kateri od dijakov (!) zahtevajo najmanj dva strokovna članka oziroma zlato priznanje na tekmovanjih na državnem nivoju (ki so … Beri dalje
Mislim, da žal idejno in mnenjsko nismo pluralna družba, ni pretoka idej. Hudi zidovi so na kulturno-filozofskem področju. Prisoten je pokrov, smo v ‘ekonom loncu’, v katerem nas kuha dominantna struktura, zato so vsi tisti, ki ne razmišljajo skladno z voljo dominantnih struktur, izobčeni, na robu.
Izredno zanimivo je v bližnjih ali podobnih krajih opazovati razlike in podobnosti v malih stvareh, takšnih, ki na videz pomenijo zelo malo ali pa so tako vsakdanje, da jih niti ne opazimo, vendar v veliki … Beri dalje