V Svobodni Sloveniji smo pred 25. leti, točno 5. julija 1990 (št. 26) objavili članek izpod peresa lic. Francija Markeža. Zaradi sodobnosti njegovih izvajanj ga ponovno objavljamo.
Beseda SPRAVA je sedaj v središču političnega dogajanja. Povezana je z upanjem, da se bodo razmere v domovini vendarle uredile. Je beseda, ki utira narodu pot v prihodnost … Meni se je pa ta beseda oziroma pojem od vsega začetka zdel preveč zahteven, da bi ga mogli kar takoj uresničiti. Ker sem pa preživel doma le dobro sedmino življenja in mi zato lahko uide pravi pomen kakšne slovenske besede, sem šel pogledat, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika o spravi.
SPRAVA: Dejstvo, da se kdo spravi s kom. SPRAVITI: 7. (geslo): s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima več odklonilnega odnosa do koga: … spraviti se med seboj, spraviti se s sovražnikom (IV – str. 868).
Ta razlaga je le potrdila moj dvom. Vendar si želim in vem, da bo prišlo do ureditve odnosov med Slovenci, doma in po svetu. Je za dosego tega nujen formalni obred sprave? Ni možna drugačna oblika življenja v slogi?
Listal sem naprej po besednjaku: POMIRITEV: Glagolnik od pomiriti. POMIRITI: S svojim delovanjem, vplivom doseči: 1. da se kdo preneha razburjati, vznemirjati; 2. da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do nekoga; 3. Povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti (III. – str. 799).
Tretja razlaga se mi je zdela laže dosegljiva, a sem še iskal druge možne opise stanja, ki si ga vsi dobronamerni Slovenci želimo. Našel sem besedo: SOŽITJE: Skladni medsebojni odnosi. Taki odnosi so za zdrav razvoj vsakega naroda nujni, saj so njegovi člani v neizogibnem sóžitju. SOŽITJE: Skupno življenje, skupno bivanje (IV – str. 825).
Katera teh definicij najprimerneje opiše stanje, ki ga Slovenci stvarno lahko dosežemo? Kaj bi morala prispevati vsaka od razprtih strank, če bi hoteli uresničiti dobesedni pomen SPRAVE: To je, da ne bi bilo več »medsebojnih odklonilnih odnosov«?
Ali lahko pričakujemo, da bodo vodilni komunisti – pod tem ali pod spremenjenim nazivom – dali v imenu resnice in pravice izjavo, ki bi nas utolažila in pomirila: Namreč, da njihova borba med vojno ni bila osvobodilna, da jih narodov blagor ni niti najmanj brigal, da niso pobijali izdajalcev – ki jih niso nič motili – ampak poštene narodnjake, ki so se upali upreti njihovim pravim namenom, to je izvedbi komunistične revolucije in prevzemu popolne oblasti? Lahko mi trezno pričakujemo, da bodo kaj takega kdaj priznali? Zdi se mi nemogoče, ker bi s tem tudi priznali in sprejeli odgovornost za strašni zločin, ki so ga skozi 50 let izvajali nad slovenskim narodom v interesu ideologije, ki se je sedaj sesula.
In tudi, če bi kaj takega priznali, bi zadostovalo to priznanje, da se poravnajo vse krivice, ki so jih prizadejali? Najmanj, kar bi k tej poravnavi spadalo, je to, da se postavi pred sodišča preživele odgovorne za mučenja in poboje, za nezaslišani genocid po vojni, za kratenje osebne svobode in človečanskih pravic skozi 45 let, za krajo narodove lastnine.
Nadalje, da se javno vrne dobro ime tistim, ki smo bili primorani upreti se komunizmu in da se prizna upravičenost naše samoobrambe.
Doma veliko pišejo o dobronamernih partizanih, ki so bili prepričani, da se borijo res samo za svobodo. Trdijo celo, da so bili večina. Nimam pravice, da bi o tem dvomil. Vsekakor pa njihovi dobri nameni niso prišli do izraza, nit med vojno niti ne v teh dolgih 45 letih, ko so bili pod popolno oblastjo svojih nekdanjih voditeljev in poznejših gospodarjev.
Kaj bi pa želeli bivši domači oblastniki (bivši? – opomba po 25 letih) slišati od nas, tako imenovanih premagancev? Da smo bili izdajalci, ki smo se povezali z okupatorjem, postali njihovi hlapci in se skupaj z njimi borili proti lastnemu narodu, da se ohranimo na oblasti.
Tudi če bi bili mi v imenu sprave pripravljeni kaj takega sprejeti, čeprav v omiljeni obliki, bi to odgovarjalo resnici? Nas niso komunisti s stotinami umorov naših ljudi sami primorali, da smo se jim uprli in si organizirali samoobrambo? Ne verjamem, da bi lahko pustili ob strani vse preživeto in to do take mere, da ne bi imeli več odklonilnega odnosa do povzročiteljev tega zla. Pri najboljši volji ne bomo mogli nikdar postati ravnodušni do naših mrtvih, do našega begunstva in izgnanstva, do toliko življenjskih moči, okrnjenih v svojem razmahu zaradi bolestnega domotožja.
Rana, zasekana v slovensko telo, se bo gotovo zacelila, a pustila bo brazgotino, ki bo to telo zaznamovala. Mi nismo šli v svet, da bi ustanovili otoček slovenstva v tujini in potem nekako športno merili, skozi koliko rodov smo zmožni ohraniti materin jezik. Morali smo v svet, da smo si rešili golo življenje. Ohranjevanje našega slovenstva pa ni le nujna posledica ljubezni do naroda, ampak tudi potreba, da lahko ostajamo zvesti temu, kar smo spoznali kot svoje poslanstvo: čuvati, raziskovati in posredovati resnico o medvojnih in povojnih dogodkih.
Lahko rečemo, da smo to poslanstvo izvršili. Sedaj pa napnimo vse sile in pokažimo dobro voljo, da bo slovenski narod čim prej dosegel to, kar lahko kljub vsej obremenitvi doseže, to je: SOŽITJE, skladne – in poštene – medsebojne odnose.
Vprašanje po 25 letih: se je to doseglo?
Pripis uredništva: besedilo je bilo ponovno objavljeno v 25-26 številki tednika Svobodne Slovenije, letnik 2015.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
