Iz sužnosti v pravo svobodo

Foto: Dani Siter.
Foto: Dani Siter.

Nagovoril me je stavek iz knjige Družina, kakršno ste si vedno želeli avtorja Garyja Chapmana: »Misel, da je vera osebna stvar in nekaj, o čemer se ne govori, ni nič manjša zmota kot ta, da so čustva osebna in se zato o njih ne pogovarja.«

Avtor citata na svoji koži ni doživel te opredelitve glede vere, oziroma duhovnosti. No, pa da ne bo pomote: pri nas je bila pri veri, ki naj bi bila le »osebna«, vedno mišljena le krščanska vera; vse druge duhovnosti so imele prosto pot za svoj nemoten razvoj.

Mi, ki smo večino svojega življenja živeli v bivši Jugi in so nas na različne načine posiljevali z idejo (floskulo), da je vera »osebna« stvar in nekaj, o čemer se ne govori, pa smo jo doživeli in nas ima »ukleščene« še danes.

Spominjam se, kako sem se leta 1979 prvič srečal s skupino mladih kristjanov iz Združenih držav Amerike. Prišli so v Ljubljano, bivali so v kampu na Ježici in vsak dan evangelizirali v tedanjem parku Zvezda. Tam so sedeli na travi in ob spremljavi kitar prepevali duhovne pesmi. Mimoidoči so se ustavljali in s tistimi, ki so znali angleško, so kmalu navezali pogovor o Bogu, o Jezusu in osebni veri vanj. Ko sem vse to opazoval, sem v sebi zaznal strah, povezan s prej omenjeno opredelitvijo, da bi vera morala biti osebna stvar, o kateri se ne govori v javnosti. Bal sem se, da bo zdaj zdaj od nekod prišla policija z nalogom za aretacijo, da nas bodo zvlekli na sodišče, zasliševali in zaprli…

In bo kdo rekel: »Dani, to je vendar preteklost, ki nima nobene zveze s sedanjostjo. Mi vendar živimo v mirni, svobodni in neodvisni demokratični družbi.«

Moj odgovor: »Že že, pa tudi ne.« Zakaj ne? Poglejte, še danes je nam, vernim, nerodno govoriti o veri. Pa ne le v javnosti, celo v naših družinah ne govorimo o veri oziroma o svojem odnosu z Bogom. Prepričan sem, da ima odsotnost pogovora o veri korenine v prej omenjeni soc-komunistični floskuli. Mediji in trobilci idej preteklega režima, v katerem smo mnogi odraščali in bili deležni »svobodne vzgoje«, so nas poskušali povsod prepričati, da vera ni le »osebna stvar«, pač pa tudi nekaj zastarelega, nekaj, kar ne spada v naš čas, in tisti, ki vero zagovarjajo ali celo oznanjajo, niso moderni (Beri: v naši družbi niso zaželeni). Ta pretekli režim (vprašanje je, če je res pretekli, če sedanji ni le njegova preobleka) se je s svojimi zavajanji tako spretno in zahrbtno zasidral v našo podzavest, da njegovega vpliva na naše mišljenje niti ne prepoznamo. Ne zavedamo se, da smo z opranimi možgani sužnji miselnosti, ki zavrača avtoriteto absolutne Resnice in postavlja v ospredje »osebno resnico« posameznika, miselnosti potrošništva in uspeha.

Vem, da me boste hoteli potolažiti, da ni tako hudo, in mi boste želeli reči, da pretiravam. Pa vas vprašam: »Kdaj ste komu nazadnje pripovedovali o tem, kako vas je nagovoril odlomek iz Svetega pisma? Kdaj ste se s kom na cesti ali v trgovini ali ob kavici pogovarjali o Bogu, o vašem doživljanju Božje ljubezni, o upanju, ki ga tudi sredi stiske najdete v Bogu, Kristusovem križu, njegovi smrti in vstajenju?«

Opravičujem se vam, če ste ob teh vprašanjih v zadregi, saj sem večkrat tudi sam. Pa me zopet spodbudi Gary Chapman, ko pravi: »Ker sta v zakonu združena dva posameznika, ki si prizadevata razvijati intimnost, so njune individualne zaznave in izkušnje duhovne resničnosti nekaj, o čemer se je treba pogovarjati.« Se strinjam in podpišem. Še več – o veri se je treba redno pogovarjati tudi v družini. In zakaj se prav o veri v naših družina tako malo govori? Mar ne tudi zaradi prej omenjene floskule? Mar ne tudi zaradi tega, ker nas je strah, da bi se naši otroci v šoli »zagovorili«, da se doma pogovarjamo o Bogu, veri in Svetem pismu in bi se s tem pred sošolci in učitelji, ki bi »prilili še malo olja na ogenj«, osmešili?

To je to. S tem, ko molče sprejemamo vsiljene liberalne norme in načela, ki vodijo v smrt (Papež Janez Pavel II. je pogosto govoril o kulturi smrti), potrjujemo, da nas je še vedno strah biti drugačni, plavati proti toku …

Gary Chapman še dodaja: »Kadar odločno zavračamo, da bi se iz kakršnegakoli vzroka pogovarjali o svojih duhovnih zaznavah, brišemo s tem pomemben vidik svoje človeškosti in omejujemo zakonsko intimnost.« Vem, da pri nas ne gre toliko za odločno zavračanje pogovora o duhovnih zadevah, pač pa se ob teh temah počutimo nelagodno, ker o tem nismo vajeni govoriti, ne obvladujemo duhovne terminologije, saj o tem nismo bili poučeni in smo o tem nevedni…; k verouku pa smo hodili bolj »zaradi zakramentov in staršev«, izobraževanja odraslih o veri ni več … (v Slomškovih časih je bila Nedeljska šola, danes, ko bi bila spet zelo potrebna, pa je to le še lep spomin).

Mi pri Družina in Življenje želimo s svojimi programi (zakonske skupine, seminarji, duhovna srečanja in pričevanja, tedni duhovnosti …) pomagati zakoncem in staršem, da bi se osvobodili »vkleščenosti« v vsiljene miselne vzorce in bi lahko zaživeli pravo svobodo Božjih otrok. Skupaj s Pavlom prosimo nebeškega Očeta, naj nas končno »iztrga iz oblasti teme in nas prestavi v kraljestvo svojega ljubljenega Sina« (Kol 1,13).

Tudi vas, ki to berete, vabim, da prosite Boga – Stvarnika, Odrešenika in ljubečega Očeta, naj vam nakloni priložnost, da boste lahko s svojimi bližnjimi spregovorili o svoji veri, o svojem razumevanju Božje besede, zakramentih – še posebej o sveti evharistiji … Kako, pravite, da nimate s kom?

Pa naj vam pomagam še z eno mislijo: »Preden spregovorimo človeku o Bogu, spregovorimo z Bogom o tem človeku!« Z drugimi besedami: molimo (lahko je to devetdnevnica z desetko rožnega venca na dan, lahko je to Molitev ruskega romarja: »Jezus Kristus, Sin živega Boga, usmili se mene grešnika!« …) za konkretnega človeka in ne, npr. za vse sorodnike naenkrat. Naj Bog omehča in odpre njegovo srce in naj nam po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5), da modrost, da bomo govorili prave besede v pravem trenutku in na pravem mestu. Potem pa bodimo pozorni na priložnosti, ki se pojavijo in bodimo, kot nam naroča prvi papež Peter, »vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas« (1 Pt 3,15).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.