Mediji dominantne kaste so v en glas zagnali vik in krik zaradi tvitov, ki sta predlagala prav nič človeško reševanje begunske krize. Če sem prav razumel, naj bi prvi za vstop v državo zahteval krstni list, drugi pa, da se begunce zaustavi pred mejo in če ne ubogajo, naj se nanje strelja. Seveda ni problem, da so se medijo ob to spotaknili, čeprav, roko na srce, sploh ne trznejo, ko se vedno znova oglasijo junaki, ki po spletu razlagajo, da »smo jih še premalo pobili« … se razume Slovencev, drugače mislečih, ki jih zmerjajo z izdajalci, »domobranci«, »klerikalci« ali »krščanarji«. Problem vidim v tem, da je vse skupaj izzvenelo tako, kakor da je to stališče kristjanov, pri nas so to večinsko pač katoličani.
Ni dvoma, da smo katoličani domoljubi, vendar smo to zato, ker smo človekoljubi. Ni namreč človeka brez fizičnega in duhovnega doma in kdor je oropan bodisi prvega bodisi drugega ali obeh, je žrtev (poskusov) razčlovečenja in teptanja človeškega dostojanstva. Iz globokih uvidov, ki jih daje vera v »človekoljubnega Boga«, so katoličani v Sloveniji ustanovili vrsto ustanov in združenj, ki pomagajo ljudem v vseh vrstah stisk, tudi v migrantski ali begunski. Karitas dela v tej smeri s polno paro, pa Jezuitsko združenje za begunce, Misijonsko središče, številne redovne skupnosti … da ne omenjam pomoči, ki se spontano zbira po župnijah.
Takšen odziv katoličanov na stiske ljudi ni od danes, tudi ne od iznajdbe »socialnega vprašanja« v 19. stoletju, marveč od začetkov krščanstva. Zgodovinar Rodney Stark vidi naglo rast nove vere v Rimskem cesarstvu navkljub preganjanju ravno v njegovi dejavni človekoljubnosti. V teh dneh prebiram delo Zgodovina hčera krščanske ljubezni do francoske revolucije (ki ga žal še ni v slovenščini!). Ustanoviteljica te Družbe (pri nas znane kot usmiljenke), Ludovika de Marillac, je julija 1647 pisala sestri Anne-Elisabeth Hardemont, v kakšnem duhu naj dela z reveži v bolnišnici. »Pred očmi moramo imeti koristi bolnih ubogih, s katerimi delamo, ne pa svoje osebne ali koristi sestrske skupnosti. O tem nas je poučil naš oče Vincencij, potem ko ga je tako poučil Božji Sin, križani Jezus.«
Ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev, ki ga Cerkev obhaja že od leta 1914, je papež Frančišek letos med drugim zapisal: »Pogum vere, upanja in usmiljenja nam omogoča, da zmanjšamo razdalje, ki ločujejo človeške drame. Jezus Kristus nas vedno čaka, da bi ga prepoznali v migrantih, pribežnikih, beguncih in izgnancih; kliče nas, da bi delili dobrine, tudi za ceno odpovedi pridobljenemu ugodju.« Ob isti priložnosti lani je pozval k spremembi odnosa do migrantov in beguncev. »Ne nazadnje bi rad v zvezi s položajem migrantov in beguncev opozoril na še na en element za gradnjo boljšega sveta. V mislih imam odpravo predsodkov in predpostavk pri obravnavi migracije. Ni namreč redko, da prihod migrantov, preseljenih ljudi, iskalcev azila in beguncev sproži sum in sovraštvo. Pojavlja se strah, da bo družba manj varna, da se bosta izgubila identiteta in kultura, da bo boj za delavna mesta ostrejši in celo da se bo povečal kriminal. Mediji imajo pri tem ogromno odgovornost, kajti njihova naloga je, da razbijajo predsodke in ponudijo korektno informacijo, ko poročajo bodisi o napakah peščice bodisi o poštenosti, resnicoljubnosti in dobroti večine. Sleherni mora spremeniti odnos do migrantov in beguncev in preiti od obrambne drže in strahu, brezbrižnosti in odrivanja na rob – vse to tako značilno za kulturo odmetavanja – h kulturi srečevanja, k edini kulturi, ki je sposobna graditi boljši, bolj pravični in bratski/sestrski svet. Tudi mediji so poklicani k temu ‘spreobrnjenju’ in k pospeševanju sprememb na področju odnosov do migrantov in beguncev.« Za 102. svetovni dan migrantov in beguncev, ki ga bomo v Cerkvi obhajali 17. januarja prihodnje leto, pa je papež Frančišek izbral temo: Izzivi, ki jih pred nas postavljajo migranti in begunci. Odgovor Evangelija usmiljenja.
Ne (ne)kulturnemu boju na plečih beguncev
V duhu povedanega in, če parafraziram ustanoviteljico usmiljenk, je etično skrajno zavrženo, če v begunski krizi iščemo svoje koristi, namesto koristi ljudi v stiski. Enako kakor zlorabljajo stisko beguncev tihotapci ljudi, jo zlorabljajo tudi vsi tisti, ki se gredo v Sloveniji vedno znova in ob sleherni priložnosti (ne)kulturni boj. Ko namreč delijo ljudi na »naše« in »naše sovražnike« in pri tem uporabljajo merila, ki jih je pred 70 leti zabetonirala totalitarna izključujoča komunistična partija. Ta paranoja in shizofrenija, ki že desetletja mori in razkraja slovensko družbo, se ne more končati drugače kot s širjenjem sovraštva še na begunce, nove »zunanje sovražnike«. Seveda obstaja tudi druga pot, pot sprave med nami, ko samooklicani »napredni«, odvržejo plašnice in spoznajo, da je svet upravičeno mavrično pisan, da drugače misleči sodržavljan še ni zaradi tega »nazadnjak« ali sovražnik. Različnost in njeno priznavanje je gibalo razvoja in v »kulturi srečevanja«, kot pravi papež, bomo našli rešitve za sožitje med seboj in z begunci, ne pa z vztrajanjem v »kulturi odmetavanja«, izključevanja in enoumja.
To velja tudi za vse tiste, ki predlagajo »krstni list« kot vstopnico v Evropo. Gotovo, da je Evropa zrasla iz krščanskih korenin, vendar to, kar je zdaj del širšega civilizacijske okolja in identitete, ne more in ne sme biti ječa »Kristusove Duha, ki veje, kjer hoče«. Ne nazadnje, veliko število tistih, ki nas v svojem (ne)kulturnem boju delijo na »naše« in »naše sovražnike«, ima krstni list, pa ni videti, da bi bilo pri njih kaj več strpnosti do drugače mislečih kot pri džihadistih.
»Kultura srečevanja« vključuje pozitiven odnos do življenja. Roko na srce, ta pa ne prevldauje ne v Sloveniji, ne v Evropi. Katera država pa je biološko samozadostna? Kje pa je novo življenje in podarjanje življenja še toliko cenjeno, da je zaslediti minimalno rast domačega prebivalstva? Na tem področju nas ne ogrožajo begunci, marveč si pot v biološko izumiranje, z njim pa tudi v kulturno in civilizacijsko, tlakujemo sami. Edino obzorje »kulture odmetavanja« je izključujoči materializem: v liberalizmu potrošniški, v komunizmu ideološki. Res je, ni mogoče izključiti, da so med begunci infiltrirani tudi džihadisti, ki se lahko v deželah gostiteljicah spremenijo v žive bombe. Ob tem je zaskrbljujoče, da nekateri begunci zavračajo legalne postopke ob vstopu v EU. Vendar se je dolgoročno bolj bati tiktakanja biološke ure, zaradi katere nas čaka veliko bolj smrtna implozija, kakor pa utegne biti kakšna morebitna džihadistična eksplozija.
Begunska kriza je zato bolj kakor kaj drugega izziv in pokazatelj, kako se bomo spopadli z lastnimi demoni, ki nas že več desetletij vodijo od življenja v polnosti v izpraznjenost, nesmiselnost, zdolgočasenost. Ni še prepozno, da si priznamo, da polni trebuhi ne pomagajo prav veliko, če duh in duša umirata, in začnemo ukrepati. Ali ni morda napočil čas, da »očeta razprtij« zavrnemo, kot ga je Božji sin: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Kaj pa če so nosilci te besede in z njo življenja tudi begunci!?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
