Milan Knep 
Vsak pesnik neutrudno išče še neodkrito ritmično enoto, da bi z njo v zapisanem verzu sebi in bralcu ubesedil svoj notranji preblisk, da ne bi nikoli zbledel. Vsak komponist prisluškuje glasovom, da bi jih postavil … Beri dalje
Ljudje cenimo, če kdo pride od besed k dejanjem. Toda danes nam gre še za nekaj bistveno večjega, za zakramentalno povezavo dveh besed: ko beseda, ki jo damo sozakoncu, postane eno z Besedo, ki je bila Bog in je bila od začetka.
Ali lahko komu kolikor toliko jasno povemo, kako doživljamo advent? Nemara težko, ker niti ne vemo, kako naj to, kar doživljamo, sploh opišemo. Advent je namreč nekaj tako notranjega, da nimamo nobenega zunanjega merila, po katerem bi lahko sodili, ali smo zares vstopili vanj ali pa smo se ustavili le pri nekaj vidnih prvinah, pri adventnem venčku, predbožični skrbi za voščila, pripravi daril in nakupih, da za praznike ne bi česa manjkalo.
Bodimo pozorni na razliko: lepota predbožične osvetlitve in privlačnost dobrot, ki se nam ponujajo, so drugega reda kot lepota in dobrota, o katerih govorita prerok Baruh in Janez Krstnik.
Vdova iz nedeljskega evangelija nas vabi, naj rečemo ne vsem, ki hočejo iz nas narediti športne, intelektualne in poslovne gladiatorje. Uboga vdova nas spodbuja, naj rečemo ne hlepenju po zaslužku, da se zaradi izgorelosti in uničujoče tekmovalnosti ne bomo ločevali; da naši otroci, ki jedo iz polnih hladilnikov, zaradi poplave ločitev ne bodo psihično pohabljeni, da zaradi pozabe Boga, ne bodo potonili v nesmislu, razvratu in izgubi vsakršne duhovne orientacije.
Ker je LGBTIQ, ki je iz kulturne kategorije prerasla v politično, v letu korone pa tudi v ekonomsko kategorijo, vse bolj enoumna ideologija, sankcionirana tudi s sodnimi in ekonomskimi posledicami, bodo ljudje, podobno kot v nacizmu in komunizmu, prisiljeni živeti dvojno življenje oziroma živeti v laži, o čemer je nekoč govoril češki oporečnik Vaclav Havel.
A prav v času epidemije – pa tudi ob mnogih drugih priložnostih – se oblikujejo skupine ljudi, ki molijo in prosijo, da bi Bog ozdravil njihovega bolnega prijatelja. Uslišanja so evidentna. A moramo dodati, da le za tiste, ki imajo vero. Tudi dvomljivci, ki ne verujejo, lahko vidijo ozdravitev, a jo raje pripisujejo nedoločenim naravni dejavnikom.
»Beatli so bili fantazija. Njihova glasba je bila resnična, oni pa ne. Bili so projekcija, ki sploh ni obstajala. Presunljivo je, ko umre nekaj, kar sploh ni obstajalo.«
Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da pred njim olepšujejo svoja dejanja. Ponašajo se s pozunanjeno pobožnostjo in daritvami, pri tem pa si domišljajo, da so zaradi tega Bogu všeč. V resnici pa grešijo proti ljudem in proti Bogu.
Rosvita Pesek omenja štiri osebnosti, ki so pred tridesetimi leti, ko je nastala Republika Slovenija, povezale državljane, da smo se poenotili za skupne vrednote, predvsem za osamosvojitev in za spremembo družbenega sistema. V ospredje tistega časa je postavila Ivana Omana, Jožeta Pučnika, Franceta Bučarja in nadškofa Alojzija Šuštarja.
Praznik svetega Rešnjega telesa nam želi približati veličino in pomen našega zedinjenja s trpečim in vstalim Jezusom, zato v resnici ne sestopamo k točki nič – tako vidijo naše oči, pač pa po uživanju sv. evharistije prehajamo v življenje, ki je v Bogu.
Križ, ki ga je Jezus Kristus nesel na Kalvarijo, ne simbolizira le uničujočih posledic zla in naših grehov, nakopičenih v padlem svetu, pač pa je Kristusov križ povzetek vsega zla, odkar svet obstaja. Njegov križ je torej več kot simbol, je nekakšna singularna točka, v kateri skupaj vzdihujeta človek in stvarstvo, zato je neskončno težak. Človek in z njim ves univerzum skupaj čakata na prenovo od znotraj, ko bosta z drugim Kristusovim prihodom po Svetem Duhu dokončno prenovljena nebo in zemlja.
Še pogosteje pa Tomaža označimo za dvomljivca, zaradi česar neupravičeno sklepamo: Če je dvomil sv. Tomaž, ki je bil dolgo z Jezusom, če je dvomil on, ki je bil svetnik, se lahko z njim poistovetim in si vsaj nekaj verskega dvoma dovolim tudi sam.
Kaj imajo skupnega narodi in kulture od Vladivostoka do Moskve, od Berlina do Pariza, od New Yorka do San Francisca, od Buenos Airesa do Ciudad de Mexica, od Avstralije do Filipinov? V njihove temelje je vgrajen dekalog.
France Prešeren ne ločuje svetovljanskega od domačijskega, živi tudi iz presežnega ter sprejema tako pekel kot nebo, saj najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici.
Vsaj nekateri se boste ob prvi priložnosti po epidemiji zapeljali na Obalo. Kaj, če bi tokrat namesto v Piran ali v Portorož zavili proti Debelemu rtiču. Na sprehodu k obali boste na poti mimo Mladinskega … Beri dalje
Janez Krstnik ni nikogar navezoval nase, nad ljudmi ni uveljavljal svoje volje. Vere tudi ni psihologiziral, ker ni nagovarjal čustev, ki so hkrati dovzetna za luč in temo, zato vodijo v razdvajanje in delitve, pač pa je dal prostor Bogu, ki je Oče, Bog ljubezni, ki mu je v nasprotju z grškimi bogovi in magi vseh časov edinemu zares mar za ljudi. Vsakega izmed nas namreč želi po Jezusu Kristusu posinoviti in ga narediti za dediča kraljestva.
Mnogi ne opazijo, da Facebook uporablja tudi naše preteklo vedenje, na podlagi katerega je mogoče z 80-odstotno natančnostjo predvideti, kaj bo naša naslednja odločitev. Informacije, ki jih Facebook pridobi od nas, mu omogočajo, da na našem profilu objavi stvari, za katere še ne vemo, da si jih želimo.
Če na ravnem delu ceste v Stari Cerkvi pred Kočevjem pogledate skozi vetrobransko steklo, vidite v daljavi pred seboj stožčast hrib, Verdrenško goro (810 m) z bazno postajo. Pod njo je Verdreng (Ferdreng), od leta … Beri dalje
Kakšnih dvesto metrov zahodno od našega poliškega kozolca toplarja je travnik z nekoliko nenavadnim imenom Straža. Če se mi je v otroštvu delo na njivah in travnikih, zlasti v poletni vročini, vedno po malem upiralo, … Beri dalje