Kakšnih dvesto metrov zahodno od našega poliškega kozolca toplarja je travnik z nekoliko nenavadnim imenom Straža. Če se mi je v otroštvu delo na njivah in travnikih, zlasti v poletni vročini, vedno po malem upiralo, me je travnik na Straži od nekdaj skrivnostno privlačil. Parcelo na dva dela ločujeta lokalna cesta in križišče, ki ga označujeta sosedova zidana Marijina kapelica in velikanska lipa ob njej. Pod kapelico skozi križišče teče stara cesta s Police v Grosuplje.
Od Straže pod Gradiščem do maske na obrazu
Nad njo se le kake tri minute hoda s Straže vzdiguje Gradišče. Po tem griču so leta 1992 poimenovali naselje pod njim. Vsako poletje sem se z očetom vsaj enkrat povzpel na ta skrivnostni holm. V travi sva iskala obrise porušene utrdbe, ki je nekdanje prebivalce vasi varovala pred Turki. Izročilo pravi, da naj bi iz njenih kamnov po koncu turške nevarnosti zgradili poliško farno cerkev. Domneva je vprašljiva, saj je poliška cerkev sv. Jakoba omenjena že leta 1372, ko so Turki prišli šele do reke Marice v Bolgariji. Bolj verjetno je, da je Gradišče železnodobnega izvora, podobno kot Magdalenska gora nad Šmarjem Sapom in Gradišče nad Višnjo Goro. Torej ima naša poliška Straža že tisočletno izročilo in ponuja skupaj s farovškim lazom, kjer je v večernem mraku mogoče opazovati srne in slišati sovo, obilo gradiva za otroško domišljijo.
Straža je kot opazovalnica za odkrivanje nevarnosti že davno izgubila prvotno funkcijo. A takrat, ko ni nihče pričakoval, se je pojavil nov sovražnik, nevidni covid-19, ki neopazno prehaja med stražami na vhodih v zdravstvene domove, gradbišča, stadione itd. Po robu se mu postavljamo s stražo na obrazu, z maskami, milom in drugim v skladu z navodili NIJZ. Straža pred Gradiščem je pred davnimi stoletji varovala vaščane pred nasiljem, maska na obrazu pa danes ščiti naše telo pred okužbo.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sodobniki niso poslušali preroka Ezekiela, danes mnogi ignorirajo fizično distanco in nošenje mask
Prerok Ezekiel, ki smo ga poslušali v nedeljskem prvem berilu, pa je stražar posebne vrste, postavljen za stražarja Izraelovi hiši. Že takoj na začetku, ko je poklican v preroško službo, spozna, da ne bo imel v roki roga, da bi, če bi se približal sovražnik, v opozorilo ljudstvu zatrobil. Ezekielova stražarska naloga je drugačna. V roki nima ničesar, ne roga ne meča kot drugi stražarji, kajti Bog postavi stražo v njegova usta; njegov rog in meč je njegova preroška beseda. Ezekiela ta nenavadna stražarska oprema zmede, ker se zaveda svoje majhnosti. Toda Bog ne popusti, krepi ga od znotraj. Brez olepševanja mu pove, da ga Izraelova hiša ne bo poslušala, ker tudi njega ne posluša. A naj se ne umakne, saj mu bo naredil obličje kakor diamant, ki je trši od vsake skale. Ker je On z njim, naj se ne boji nikogar (prim. Ezk 3 in Ezk 33).
Ljudje smo lahkomiselni, nič drugačni kot Ezekielovi sodobniki; želimo biti svobodni, zato nevarnost podcenjujemo, stražo opuščamo in se predajamo lagodju. Moj sošolec iz bogoslovja je na straži skupaj z drugimi stražarji vrgel karte, misleč, da je vse varno. Pri nevestnem opravljanju stražarske službe jih je zalotil dežurni oficir. Postavljeni so bili pred vojaško sodišče in končali v polletnem zaporu. Nič drugače ni danes, ko mnogi ignorirajo fizično distanco in nošenje mask, po evropskih mestih organizirajo proteste in oblastem dopovedujejo, da imajo vseh teh omejitev dovolj.
»Vedite pa,« je nekoč Jezus opozarjal učence, »če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo« (Lk 12,38). »Če pa služabnik (stražar) reče v svojem srcu: ‘Moj gospodar zamuja s svojim prihodom’ … in začne pojedati in popivati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje,« kot prej omenjeni dežurni oficir, »in ob uri, za katero ne ve; posekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki« (Lk 12,45–46).
Skrb za telesno zdravje je povezana tudi z vrednotami, po katerih živimo
Ezekiel in za njim Jezus jemljeta stražo zelo resno. Tako kot mora država varovati svoje meje, varnostniki pa premoženje podjetij in ustanov, tako mora vsak od nas paziti na svoje telo in zdravje, pa tudi na svoje mišljenje in čustva in še posebej na dušo, ki je stičišče vseh treh razsežnosti naše biti.
Pomena varovanja zdravja se ljudje dobro zavedamo, saj je zdravje v večini sodobnih socioloških raziskav ena od prvih vrednost. Malo manj pa upoštevamo, da je zdravje telesa tesno povezano tudi z vrednotami, ki jih živimo, torej z našo življenjsko filozofijo. Ni vseeno, kako razmišljamo in kako ravnamo s svojimi čustvi. Smo celota, zato stres in čustvena razrvanost puščata posledice tudi na telesnem zdravju.
Poti do spoznavanja Kristusovega mišljenja je mnogo
Vsak od nas je original, ki ima svoj miselni svet in svojo logiko. In če smo si tako zelo različni, katero mišljenje je potem vredno, da ga stražimo in varujemo pred škodljivimi vdori? Odgovor najdemo pri sv. Pavlu, ki je v pismu Filipljanom zapisal: »To mislite v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu« (Flp 2,5).
Jezusovo mišljenje je torej tisti dragoceni biser, ki pa ga praviloma slabo stražimo. A še prej si ga moramo pridobiti. V poplavi mnenj se Kristusovo mišljenje, ki ga želimo razločiti od njemu tujih pogledov, najbolj neposredno zbistri v molitvi, ko mnogokrat na dan prosimo Svetega Duha, naj nas pomiri, naj ustavi naše hitenje in prekine tok praznih besed, in ko se mu sproti, iz ure v uro, zahvaljujemo za vsak njegov dragoceni dar, za telesno moč, da vzdržimo miselne in fizične napore v službi, pa tudi za prijaznost, s katero nas kdo nagovori ali pohvali.
Drugi vir, ki nam neposredno približa Kristusovo mišljenje, je Božja Beseda – Sveto pismo – ali kašna dragocena duhovna misel. Vse to nam je vsak hip pri roki. Na pametnem telefonu imate lahko aplikacijo Hozana.si. Ko se peljete v službo, lahko eden od zakoncev vozi, drugi pa bere duhovno misel. Na voljo nam je tudi izredno lepo oblikovana knjižica Magnificat, mesečnik, ki ga izdaja Družina in ga dnevno v svojih jezikih prebira na tisoče kristjanov po vsem svetu. Na približno 350 straneh finega, na otip prijetnega papirja najdete vse: psalme, berila, duhovne misli, jutranjo in večerno molitev itd. Poti do spoznavanja Kristusovega mišljenja je še mnogo, za okus sem omenil samo ti dve.
Kristusovo mišljenje moramo stražiti, da nam ga kdo iztrga iz srca
Ugrabitelj prihaja prihuljeno kot tat, o katerem govori Jezus v evangeliju. Težko ga opazimo, zato na straži brezskrbno zaspimo ali pa se kot moj sošolec zabavamo. Tat dandanes prihaja z mehko močjo. Njeno ime je kultura. S kulturno revolucijo na Kitajskem ima mehka kultura revolucija skupno samo letnico. Nasilna kulturna revolucija je preobrazila podobo Kitajske v letih 1966–1976, mehka, evangeliju tuja kulturna revolucija pa nosi letnico 1968. Uvod vanjo se je začel že precej prej, v vse bolj sofisticirani obliki pa se nadaljuje tudi v naš čas.
Leta 1968 sem končal osemletko. Po kratki valeti v šolski avli smo kot ovce odhiteli v Kino Komuna in gledali domači film Sončni krik. V režiji in po scenariju Boštjana Hladnika se zgodba o dveh gangsterjih ob zvokih roka in z malo blaga na razgretih telesih dogaja ob morju. Prizori na filmskem platnu so me povsem zmedli, a sem kot petnajstletnik jasno zaznal, da v svetu, v katerega se podajam, nastaja nekaj prelomnega, nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar sem imel do tedaj za normalno in sprejemljivo. Zabavna glasba, ki je bila iz leta v leto bolj divja, je zvrtinčila mišljenje in zdivjala tudi telesa.
Bivanjski nihilizem je kot zrela hruška padel v naročje novim ekonomskim in političnim arbitrom
»Vsaka fizična sprememba spremeni način mišljenja,« pravi Tony De Maeyer – svetovno znani učitelj biomehanike, univerzalnega jezika gledališča –, ki trenutno deluje v Berlinu. Fizična logika, pravi Maeyer, spremeni tudi psihično logiko. Pa tudi duhovno, lahko dodamo. Rock in spolna revolucija sta ustvarila novo gibanje teles, še posebej v temotah in dimu diskotek. Nase sta navlekla substance. Hipijevska vseenost je kot orkan rušila straže. V kalnem in izpraznjenem univerzalizmu se ni bilo več mogoče orientirati. Dotedanje ideologije so postale smešne, mehka kultura pa nova ideologija.
Bivanjski nihilizem, ki ga je nova generacija sprejela brez straže in zato brez odpora, je kot zrela hruška padel v naročje novim ekonomskim in političnim arbitrom, ki so preobrazbo sveta usmerjali že od sredine druge svetovne vojne.
V nekaj letih se je stalilo dotedanje razumevanje hoje v dvoje ter življenja pred poroko in po njej. Razkroj spolne morale, ki so jo izpeljali novi globalni akterji, je bilo mogoče nasilno krotiti samo še s pilulo, s splošno dostopno kontracepcijo in z zakonodajo, ki jo splav razglasila za pravico in s tem nadaljevala holokavst v mehki obliki. Iz kaplanskih let se spominjam matere, ki se mi je vsa potrta približala, potem ko je na igrišču pred moščansko gimnazijo slišala rjovenje nekega ansambla, katerega član je bil tudi njen sin. Ostala sva brez besed.
Šli smo predaleč.
Proces je verjetno nepovraten, ker stražarjev ni več. In če se kje kakšen pojavi, ga osmešijo in mu vzamejo javno besedo. Toda nikakor ni nujno, da je kdor koli od nas del te blaznosti. Kristusovo mišljenje nam je dostopno ta hip. Sebi in svoji družini lahko v Njegovi moči vsakdo sam postavi stražo, da razkrinka mehko kulturno revolucijo in jo zavrne. Če se dva ali trije, oče, mati in otroci ali katero koli drugo občestvo, zedinijo v prošnji k Očetu, bo on sredi med njimi in jih bo varoval.
