Nad krivičnostjo razmer pri nas in v svetu je po veri v Kristusa božja pravičnost

Milan Knep

Vsak pesnik neutrudno išče še neodkrito ritmično enoto, da bi z njo v zapisanem verzu sebi in bralcu ubesedil svoj notranji preblisk, da ne bi nikoli zbledel. Vsak komponist prisluškuje glasovom, da bi jih postavil v še ne slišano zaporedje tonov različnih višin in trajanja, obenem pa bi imela kompozicija ubrano in spevno smiselno celoto. Oba, pesnik in komponist, v svojem ustvarjalnem naporu vede ali ne sledita Stvarniku, da bi prišla do deleža njegove brezmejne ustvarjalne moči in svežine. Samo Stvarnik pa edini lahko naredi, da kaj, kar prej ni bivalo, postavi v bivanje. Človek, obdarjen z zmožnostjo uvideti še neobstoječe povezave, pa more podarjeni snovi, mislim, tonom in občutkom dati nove oblike.

Čeprav Izaijevo oznanilo ne govori o vrnitvi domov, je najbrž marsikdo ob njem pomislil prav na to

Kaj je potemtakem imel v mislih prerok Izaija v današnjem prvem berilu, ko je zapisal: »Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite. Speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo.« Izaija, neskončno manjši od Stvarnika in po drugi strani prodornejši od katerega koli umetnika, je izrekel več, kot je razumel, saj tega, kar je po njegovi napovedi nastalo več stoletij pozneje, nikoli ni videl niti doživel. Triinštirideseto poglavje njegove knjige je namreč nastalo med izgnanci v Babilonu, kjer je imel poslanstvo tolažbe. Izaija je bil torej prerok upanja in tolažbe.
Kakšen je bil psihološki učinek Izaijeve tolažbe na izgnance, ni zapisano. Vsekakor so tedanje razmere za nas preveč oddaljene, da bi mogli imeti o njih kakršno koli predstavo. In prav ta nezmožnost, da bi si v mislih izrisali bivalne razmere in delo judovskih izgnancev, nas dviga nad tedanjo zgodovino. To pomeni, da Izaijeva tolažba v svojem najglobljem bistvu niti ni bila namenjena izgnancem; kajti ni bila beseda upanja, da se bodo vrnili v svojo deželo in znova videli Jeruzalem; o tem namreč Izaija sploh ne govori. A je kljub temu verjetno, da je marsikak Jud, ko je v Babilonu slišal Izaijevo oznanilo, pomislil prav na vrnitev v rodni kraj.

Izaija s podobami izreka upanja polno slutnjo, da bo Stvarnik sestopil v stvarstvo

A če Izaiju prisluhnemo dovolj pozorno, vidimo, da želi svoje rojake v izgnanstvu dvigniti nad razmere, v katerih živijo, pa tudi nad usodo judovske narodne zgodovine. Izrečno namreč pravi, naj se ne spominjajo prejšnjih reči, naj ne mislijo na nekdanje reči (prim. Iz 43,18). Če Izaija tako relativizira pomen nekdanjih časov, hkrati pa tudi pomen nadaljnje judovske zgodovine po vrnitvi iz izgnanstva, potem je res vprašanje, kako bi bile lahko takšne besede tolažilne. Lahko celo rečemo, da Izaija konkretno zgodovino, torej judovsko izgnanstvo v Babilonu, uporabi, da iz nje izstopi in odpre rojakom popolnoma novo perspektivo. Pripoved o konkretni zgodovini, ki se dogaja rojakom, Izaija spremeni v poetičen govor, napolnjen s simbolično govorico. Pripoveduje, da bo Gospod nad vojskami speljal pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo; da ga bodo slavile živali polja, šakali in noji, nazadnje pa ga bo slavilo tudi vse ljudstvo, ker ga bo napojil in odžejal z živo vodo (prim. Iz 43,19–20).
Z vsemi temi podobami Izaija izreka z upanjem napolnjeno slutnjo, da se vse, kar je na zemlji, tako deroče vode in bojni vozovi kot tudi puščava, skozi katero teče reka, pripravlja na dotik Brezčasnega, na združitev zemlje in nebes, na sestop Stvarnika v stvarstvo. Stara zaveza tako pripravlja človeka, da bi sprejel večni Logos, Očetovo Besedo, ko bo postala človek (prim. Jn 1,14). Smisel stare zaveze se bo dopolnil, ko bo nastopila polnost časov, ko bo Gospod, kot pravi Izaija, naredil nekaj čisto novega. Edina popolna novost pa ne izhaja iz zgodovinskega Izraela, iz zemlje, kajti v njej nastajajo samo nove oblike kot v poeziji in glasbi, edina novost lahko pride samo od zunaj, od Stvarnika. Uresničila se je z učlovečenjem Božjega Sina.

Judje, ki so postavo sprejemali po črki, niso bili sposobni sprejeti Kristusa, ko je prišel

Mnogo Judov te preroške vizije nikoli ni ponotranjilo, preveč so bili zavezani zemeljskemu Izraelu, zato tudi niso sprejeli Kristusa. Eden od Judov, sv. Pavel, je tudi gorel za Postavo, za popolno zvestobo izročilu, a je po milosti spoznal, da je prava zvestoba Postavi v tem, da je ne razume po črki, temveč po Duhu, zato je Izaijeve besede povezal z Jezusom Kristusom in se izvil iz zgodovinskega Izraela. O tem preboju piše Filipljanom v današnjem drugem berilu, kjer pravi, da ima zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, svojega Gospoda, vse za izgubo. Zaradi njega, nadaljuje sv. Pavel, je zavrgel vse in ima vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in živel v njem (prim. Flp 3,8–9).
Sv. Pavla je mnogo Judov imelo za izdajalca njihovega narodnega, kulturnega in verskega izročila. Sam sicer ni mislil tako, ampak je imel na vse to enak pogled kot Kristus, ki ni prišel, da bi kogar koli od Postave in prerokov odvezal, staro zavezo preklical in razvrednotil, ampak dopolnil z novo in višjo, z Božjo resničnostjo, ki edina lahko v globino naših duš vliva tolažbo in upanje na preživetje onstran trpljenja in smrti.

Nad v nebo vpijočo krivičnostjo razmer pri nas in v svetu, zlasti v Ukrajini, je po veri v Kristusa božja pravičnost

Ta Izaijev in Pavlov pogled na doživljanje aktualnih dogodkov je zelo pomemben in tolažilen tudi za nas, ki sta nas zajeli predvolilna mrzlica in vojna v Ukrajini. Oboje se nas dotika; mislim na vse to se ni mogoče izogniti, iz tega, kar nas obkroža, ne moremo pobegniti, kot Judje niso mogli uteči Babiloncem, na katerih poljih in gradbiščih so delali. A ob vsej skrbi, kako bo po volitvah, in še bolj, kakšen bo svet po ukrajinski vojni, je tu, v nekakšni vzporedni resničnosti, ki sega v naše duše, že navzoča novost, ki ni iz nas, ne iz kulture ali kakršne koli človeške stvaritve, ampak iz Boga.
Če pomislimo na človeško pravičnost, ko gledamo predvolilna soočenja, smo morda potrti, če gledamo poročila o porušenih ukrajinskih mestih in mrtvih, ki jih ne morejo niti pokopati, smo zaradi nemoči obupani. Toda ta človeška in zemeljska pravičnost, ki je tolikokrat v nebo vpijoča krivičnost, ni edina pravičnost; je še pravičnost, ki je po veri v Kristusa, nas pomirja sv. Pavel v pismu Filipljanom. V teh zelo naelektrenih časih zmeda, v kateri smo, ni vse; v nas je po Njegovi besedi in evharistični skrivnosti tudi pravičnost, ki je iz Boga in sloni na veri.

Borimo se s čustvi in občutki, ki prihajajo v nasprotje z vero, ampak sv. Pavel piše: »Iztegujem se proti temu, kar je pred menoj«

Prizadeti, ker voditelje političnih strank, ki jih volimo, blatijo; malodušni, ker ne vemo, kaj je v glavah teh, ki odločajo o nadaljevanju vojne, kaj hitro pomislimo, da se oznanilo, ki temelji na veri, sploh ne dotakne naših čustev in doživljanja, ki ga občutimo v telesu; da so dražljaji iz okolja neskončno močnejši od tega, kar po sv. Pavlu sloni na veri. Sprašujemo se, ali nam vera pri opazovanju teh navzkrižnih bojev sploh kaj pomaga. Nekateri odgovarjajo negativno. Vera, tako pravijo, njihove bolečine in občutka nemoči ne blaži, in še manj, da bi se po veri križ, ki ga prenašajo, preobražal v odrešenje. To nekompatibilnost občutkov v čustvih in telesu na eni strani in vere na drugi poznamo vsi, s prepadom med obojim se borimo vsi. A ne pozabimo, da sta ta dva svetova v Kristusu že povezana, ločilna stena med breznom smrti in nebesi je že podrta, reka žive vode že priteka v puščavo naših občutij. To je bilo dano spoznati preroku Izaiji in za njim sv. Pavlu, ki se z vsem, kar je bilo in kar ga je begalo, ni želel v nedogled obremenjevati. Naslonjen na vero, je dejal: »Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj ter tečem proti cilju po nagrado« (Flp 3,13–14). Nagrada je bila zanj bližina s Kristusom.
In kakor je v nas negotovost, ali je res, kar sta oznanjata Izaija in sv. Pavel, je v nas enako močno trdno prepričanje, ki sloni na veri, da vse, kar nas obkroža, ne le boli, ampak je tudi znamenje, da po vsem tem prihaja novost, odrešenje v Jezusu Kristusu.