Zakrament zakonca poveže na duhovni ravni

Modrost, pisana z veliko začetnico, o kateri nam danes govori Sirahova knjiga, že v trenutku, ko nam je oznanjena, v nas najde skrivnosten odmev. Prilega se naši notranjosti; slutimo, da govori o nas in za nas, čeprav tega, kar Modrost premika v naši duši, ne znamo izraziti, še manj komu posredovati. Brez večjih težav najdemo povezavo med Modrostjo, o kateri govori Sirah, in Besedo, ki je bila od začetka in je bila Bog, kakor nam oznanja apostol Janez. Izrazi – Logos, Beseda, Modrost – so nam znani; vemo, da označujejo isto presežno resničnost, drugo Božjo osebo. Modrost je bila že v Stari zavezi dojeta kot enakega bistva s Stvarnikom.

Besede iz Stare zaveze so na novo povedane v Novi zavezi, vsako nedeljo pa njihovo bistvo izpovedujemo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi

To, kar pri nedeljskih in prazničnih sv. mašah izpovedujemo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi iz leta 325, je bilo implicite, torej posredno oziroma deloma prikrito razodeto že v Stari zavezi. Nicejsko-carigrajska veroizpoved je v primerjavi s tem, kar je o Modrosti in Logosu že nakazano v Stari zavezi, le bolj eksplicitna, torej še bolj razvidna in jasneje razčlenjena. Véliko skrivnost Svete Trojice nam namreč približa z izrazi, kot so: iz Očeta rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga; rojen, ne ustvarjen, enega bistva o Očetom. V teh členih veroizpovedi čutimo velikanski napor največjih svetniških duhov krščanstva prvih treh stoletij, da so zmotne razlage, ki so imele za posledico nevarne herezije, presegli, se uskladili, dosegli duhovno edinost in nam tako zapustili nenadomestljivo duhovno izročilo, ki nam še danes pomaga pri poglabljanju v največje skrivnosti naše vere.

V tem uvodu smo osvežili razumevanje odnosa med starozavezno Modrostjo, heb. hokmá, in novozaveznim Logosom oziroma Besedo, hebr. dabar. A bolj kot osvetlitev, kako je Nova zaveza vsebovana že v Stari zavezi, je za naše duhovno življenje pomembno, kaj želi Sirah povedati besedami, da je Modrost v Jakobu postavila svoj šotor. Da ji je On, iz katerega je izšla, dal, da počiva v ljubljenem mestu in se zakorenini v poveličanem ljudstvu (prim. Sir 24,1–12). Te Sirahove besede so vsebinsko ponovljene v današnjem odlomku iz Janezovega evangelija, kjer beremo, da je resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. In Beseda se je učlovečila in se naselila med nami (prim. Jn 1).

Božja Modrost, večna Beseda, se želi ukoreniniti tudi v življenju krščanskih zakoncev

Ena od »dežel v Jakobu«, kjer želi Modrost postaviti svoj šotor, biti sredi svojega ljudstva in se zakoreniniti v krajih, kjer prebivajo; eden od prostorov v našem življenju, kjer želi Beseda, ki je bila od začetka, postati meso in se naseliti med nami, je zakonska zveza. Zakon je namreč temeljna celica Božjega kraljestva med nami, kjer se po ljubezni med zakonci poraja biološko življenje otrok, da so lahko potem po krstu deležni Božjega življenja. Tega izhodiščnega vprašanja našega obstoja svet ne spozna v zadostni meri, zaradi česar sv. Janez z obžalovanjem ugotavlja, da je prava luč sicer prihajala na svet, a je svet ni spoznal ali vsaj ne v takšni meri, da bi sprejel Božje življenje, ki se mu podarja.

Pred malo manj kot mesecem sem odprl enega od priročnikov za zakonske skupine. Iz pristopa, kako ta priročnik obravnava spor med zakoncema, bomo videli, za kakšno pozabo gre, kaj v tem priročniku manjka, da Modrost, večna Beseda, ne more postati meso in odreševati sporov med zakonci. Še preden se napotimo k priročniku, se spomnimo, da ima o reševanju sporov in prepirov med zakonci preprosta ljudska modrost dve diametralno nasprotni mnenji.

Nekateri zagovarjajo mnenje, naj se pari ne prepirajo, kajti med prepirom, v jezi in želji po maščevanju poročeni nemalokdaj drug drugemu zmečejo v obraz grobe in sovražne besede, celo kletve, za kar jim je pozneje žal; lahko pa grobim besedam sledi še kak predmet, ki prifrči po zraku, ali klofuta. Drugi pa so mnenja, da je odsotnost prepirov znamenje, da je zveza na nepovratni poti odmiranja. Ko zakonca umolkneta, drug drugemu pokažeta, da sta izgubila vsako upanje, da bi se še kdaj sporazumela.

Priročnik za delo v zakonskih skupinah ne upošteva, da Modrost, večna Beseda, ki je postala meso, lahko zakoncem pomaga reševati spore

Ne prvo ne drugo mnenje za krščanska zakonca ni dosti vredno, ker je skozinskoz človeško, ker sledi golemu instinktu in hladni preračunljivosti. V nobeni od obeh praks ni prostora za Boga, za to, da bi se Božja Modrost ušotorila v zakonski zvezi. Oba pristopa sta nekrščanska, ustavljata se pri čustvih in občutjih, ki jih poraja spor.

O tem, kako naj v konfliktu med zakoncema Beseda postane meso, več v nadaljevanju. Prej pa prisluhnimo t. i. stroki. V priročniku beremo tole:

»Strokovnjaki za sporazumevanje so ugotovili, da gre pri sporih večinoma za enako zaporedje določenih dogodkov, ki se zgodijo med prepirom. Vedno, ko se začne prepir, se ustvari neke vrste ‘tokovni krog’, ki se zaključi šele takrat, ko je spor razrešen. Zato je naš cilj, ko smo sredi spora, čim prej zaključiti ‘tokovni krog’. Spor oziroma ‘tokovni krog’ se običajno prične z neko obliko prizadetosti. Eden nekaj naredi, ali ne naredi, pa bi moral, ali nekaj reče, ali ne reče, pa bi moral, kar prizadene ali užali drugega. Prizadetost povzroči bolečino, ki odpre pot jezi. Priročnik svetuje: »Pari se morajo naučiti tri stvari: poslušati, govoriti in spor tudi rešiti.«

Psihološko gledano, temu kratkemu opisu poteka in reševanja sporov med zakonci nič bistvenega ne manjka. Popolnoma pa je v tem opisu prezrto, da sta krščanska zakonca povezana ne le psihološko, marveč tudi zakramentalno. O tem, kako se v vsaki fazi spora prepletata psihološka in zakramentalna resničnost, v priročniku ne najdemo niti besede. Psihologija in duhovnost hodita vzporedno, milost ne rešuje ranljivosti. Tako delamo v zakonski in družinski pastorali že desetletja; za terapevte pa sta obe resničnosti v principu ločeni. Kvečjemu kak veren terapevt zakoncema prišepne, naj se spomnita tudi na Boga. To je sicer hvale vredno, vendar milost s tem ni ušotorjena, ni ukoreninjena v psihološko realnost zakonskega para.

Zakrament zakonca poveže na duhovni ravni, da lahko vedno bolj postajata Kristusovo telo

S tem ko je bil Jezus kot večna Beseda obenem rojen kot človek, sta minljivo in neminljivo: ontološko, bitno, združeni, zato ne bi več smelo biti ločilne stene med človeškim in Božjim, med milostjo in psihično ranljivostjo. Jezus je prišel ravno zato, da to ločilno steno med psihološkim in duhovnim podere in oba dela v sebi poveže v eno samo novo resničnost. V Jezusu je človeška narava, ranjena z izvirnim grehom, že odrešena. Zakrament zakona je torej v tem, da zakonca vstopita v to novo resničnost in vedno bolj postajata Kristusovo skrivnostno telo, eno z Njim.

Kratko se sedaj vrnimo k besedilu iz priročnika, k opisu ‘tokovnega kroga’ spora, in skušajmo v vsaki fazi spora najti povezavo med ranljivostjo in milostjo. Konflikt se začne, kot pravijo strokovnjaki, z žalitvijo ali z očitkom, da eden nečesa ni naredil, da, denimo, vedno zamuja, se obotavlja, govori nejasno, da mu ni mar za otroke, je pri vsem površen itd. Očitki sozakoncu in žalitve v resnici predstavljajo poraz, saj so negativna reakcija na nekaj, česar drugi dejansko ne bi smel narediti, pa je, ali reakcija, ker drugi nečesa ni naredil, pa bi moral.

Zakonca naj drug drugemu posredujeta vsak svoj notranji svet in skupaj molita

Kaj naj bi zakonec, ki sozakoncu kaj očita in ga v jezi žali, moral narediti? Že prvi dan po poroki, dejansko pa že pred poroko bi morala oba skrbeti, da bi drug drugemu sproti posredovala vsak svoj notranji svet. Za ta namen psihologi svetujejo pogovor, sam na pripravi na zakon svetujem molitev in nato pogovor, ki izhaja iz molitve. Seveda je še kako dobro, da zakonca obvladata veščino pogovora in se v ta namen učita komuniciranja. Psihološko znanje je za uvajanje v zakonitosti dobre komunikacije med zakonci vsekakor zelo dragoceno. Navadno pa težava pa ni v pomanjkanju veščin, pogosto tudi teh ni, pač pa v motivu za pogovor. Ko se čustva ohladijo in telesna kemija ni več samoumevna, veščine ne zadostujejo. Zakonca se morata na to pripraviti vnaprej.

Ta priprava pa je v krepitvi zaupanja, da molitev dela čudeže. Eden od sozakoncev naj povabi, denimo, z besedami: Zmoliva danes desetko rožnega venca za najinega otroka. Čez čas si bo eden upal povabiti drugega z besedami: Moliva danes za naju. Molitev ušotori Boga v srcih obeh. Na novo ustvari prostor zaupanja in varnosti. Takrat se psihološka razsežnost varnosti in zaupanja dopolni s presežno, Božjo. V Bogu sta drugače varna, kot če sta prepuščena le sebi in svojim človeškim zmožnostim. Potem pa naj eden povabi drugega, naj kaj pove o tem, kako vidi katerega od otrok, kako vidi njegov razvoj. Od otrok bosta zakonca postopoma prišla do sebe, da bo eden vprašal drugega:

Kako me doživljaš, ko sem nervozen, ko umolknem, kaj se takrat dogaja v tebi? Kako doživljaš trenutke samote, ko se ti čustveno oddaljim? Kako prenašaš izgubljenost in strah, ko misliš, da te ne čutim, ti ne pomagam ipd.?

V zakoncih se zakramentalno povežeta beseda, ki jo damo sozakoncu, in Beseda, ki je bila Bog in je bila od začetka

Ko je Bog ušotorjen v odnosu, se na skrivnosten način vrne prvotna ljubezen, to pa je Božja ljubezen, ki je zakramentalno zvezana s človeško ljubeznijo. Obnovi se zaveza, ki je tudi negativno čustveno stanje ne more omajati, kajti človeška obljuba, dana pri poroki, se v molitvi združi z večno in neminljivo zavezo, sklenjeno na križu.

Ljudje cenimo, če kdo pride od besed k dejanjem. Toda danes nam gre še za nekaj bistveno večjega, za zakramentalno povezavo dveh besed: ko beseda, ki jo damo sozakoncu, postane eno z Besedo, ki je bila Bog in je bila od začetka.