Vsaj nekateri se boste ob prvi priložnosti po epidemiji zapeljali na Obalo. Kaj, če bi tokrat namesto v Piran ali v Portorož zavili proti Debelemu rtiču. Na sprehodu k obali boste na poti mimo Mladinskega zdravilišča in letovišča Rdečega križa Slovenije na drevesnih deblih opazili na plastificiranih listih vrsto vzgojnih spodbud, misli najrazličnejših avtorjev, ki ne le mlade, ampak vse, ki hodijo tam mimo, spodbujajo k iskanju prave sreče, solidarnosti, velikodušnosti, dobrote, prijateljstva in kar je še temu podobnega.
Seveda imajo vse te spodbude smisel, celo zame, ki sem kratkega spomina, a vse misli, še preden jih preberem, skoraj v celoti pozabim. Drugi z boljšim spominom si verjetno kaj od prebranega zapomnijo nekoliko dlje, a stavim, da nihče dlje kot za en teden. A nič zato. Ni nujno, da si stvari zapomnimo na pamet. Če so lepe in koristne, pustijo v nas nevidne sledi. Zato gre vsa pohvala tistemu, ki je na Debelem rtiču realiziral to zamisel.
Bolj kot zbirke lepih misli v težki situaciji koristi molitev k Svetemu Duhu
Ta uvod v nedeljo Jezusovega krsta je precej nenavaden; povezava med lepimi mislimi in krstom ni očitna že kar na prvi pogled. A pojdimo po vrsti.
Pri duhovni rasti si pomagam drugače, kot nas vabijo listi na drevju na Debelem rtiču. A ne le zaradi slabega spomina. Namesto iz lepih misli izhajam iz krsta: prvič zaradi vere, drugič pa iz čisto psiholoških razlogov. V kateri koli situaciji, ki me čez dan spravi v precep, in takšnih je vsak dan precej, nikoli ne brskam po spominu, ali je morda v njem shranjeno kar koli uporabnega za okoliščine, ki jih doživljam, denimo, kak dober nasvet, spodbuda, opozorilo ipd. Spomin v resnici izključim, vklopim pa goli racionalni premislek, kaj pravzaprav tisti hip občutim. Ko v nekaj trenutkih v mislih izrišem položaj, prestopim iz sebe in kličem Svetega Duha, da tok temnih čustev in neproduktivnega razmišljanja prekine in me globinsko napolni z mirom; vsekakor z nečim, kar me dviga nad zagozdenost v času in nad njegove temote.
Tistemu, v katerega sem bil krščen, Jezusu Kristusu, odpiram možnost, da deluje od znotraj in stvar zapelje v drugo smer, tja, kjer je več možnosti in razlogov za upanje in ublažitev težko rešljivih zadev.
Vsakdo kaj zbira; tudi zbiranje lepih misli, ki so jih njihovi avtorji preizkusili, lahko človeku pomaga
Po malem smo vsi zbiratelji. Pred več kot petdesetimi leti sem zbiral sličice avtomobilov in jih lepil v album, a je zmeraj kakšna zmanjkala, da nisem dobil nagrade. Danes pa po vnaprej pripravljenih geslih zbiram naslove in poglavitne teze zanimivih člankov. Niso pa redki, ki zbirajo t. i. lepe misli. Verjamejo, da jim bodo nekega dne prišle prav, jim pokazale pravo smer, spodbujale vztrajnost in ustvarjalnost, jih krepile in opogumljale v preizkušnjah, jim razlagale zagonetna filozofska, psihološka, teološka in druga vprašanja.
V svoji knjižnici imam knjižico 100 zlatih latinskih izrekov, ki jih je pred petnajstimi leti izdala Mladinska knjiga, in še devet knjižic založbe Novi svet. V vsaki od njih je po 365 misli, za vsak dan v letu po ena. Na primer: misli o notranji zbranosti, krepostih, prijateljstvu, hvaležnosti, upanju, življenju, času, o smislu bolečine itd. Zadaj za vsako od teh misli stoji znana osebnost, ki je sporočilo misli najprej osebno preizkušala in iz nje postopoma oblikovala življenjsko vodilo ali moralno načelo. Izreke in misli, ki so z zlatimi črkami zapisane v duhovni zakladnici človeštva, so izklesali Hipokrat, Ovid, Seneka, Horacij, Julij Cezar, Cicero, Tacit, Erazem Rotterdamski, René Descartes, Honoré de Balzac, pa tudi svetniki, kot na primer sv. Hieronim, sv. Tomaž Akvinski, sv. Izidor Seviljski, sv. Terezija Avilska, sv. John Henry Newman, svetniška kandidatka Chiara Lubich in mnogi drugi.
Iskanje lepih misli je podobno brskanju po Googlu: lahko vodi v raztresenost
Večkrat sem se spraševal, zakaj me vsa ta izjemna zakladnica življenjske modrosti uglednih in modrih ljudi nekako ne pritegne, da bi iz nje črpal za vsakdanjo duhovno rast. Še nikoli nisem pri pripravi oznanjevalnega besedila segel po izrekih in lepih mislih. Eden od razlogov je gotovo ta, da so ti zapisi že po svoji naravi povsem enoznačni. Realnost pa je vedno kompleksna. Vse ima namreč najmanj dve plati, a to še ni vse; vsaka plat ima hkrati odnos še do mnogih drugih referenčnih točk, kar relativizira sporočilo slehernega izreka ali načela. Če pa k temu dodamo še množico subjektivnih okoliščin bralcev, vsaka lepa misel prej ali slej spolzi v zatemnjenost, kjer izgubi svojo navidezno jasnost.
A da ne bo nesporazuma, naj še enkrat poudarim, da imajo vse te zbirke lepih misli vendarle velik pomen. Kdor jih prebira z iskrenim srcem, da bi bolje razumel sebe in svet ter obenem izpopolnjeval svojo duhovno podobo, se mu marsikaj od prebranega, zlasti tisto, kar prebere večkrat, zapiše v spomin ali vsaj pusti pozitivno sled, ki v njem izgrajuje duhovno substanco in mišljenjsko infrastrukturo. Nanjo se naslanja, ne da bi točno vedel, kako, zlasti ko so stvari nepregledne in rešljive le na dolgi rok.
Neorganizirano blodenje od zadnje novice k še novejši vplivajo na klinično sliko naše psihe
Zame velja, da se mi ob lepih mislih težko posreči organizirati kakršno koli strategijo. Nelagodje je podobno doživljanju pri brskanju za novicami na Googlu. Med konzumacijo lepih misli in novic, ki jih bruha Google, je neka podobnost. Oboje me vodi v raztresenost, v preskakovanje, skoraj v hlastanje, kaj bi utegnilo biti še bolj zanimivo od pravkar videnega in prebranega. Neorganizirano blodenje od ene lepe misli do druge, od zadnje novice k še novejši, ima lahko v koronačasu tudi negativne psihične posledice, ki vplivajo na klinično sliko naše psihe, kar se pri marsikom kaže v stopnjevanju tesnobe in depresivnosti. Na to opozarjajo prehodne raziskave, pravi psihiater dr. Borut Škodlar. Celostne raziskave o tem, kakšna je korelacija med omejitvami socialnih stikov, zaradi česar se v času epidemije bolj zatekamo v virtualni svet, in psihičnim zdravjem ljudi, zdaj, ker smo še sredi krize, niso možne, ugotavlja Škodlar.
Tudi metode za boljšo koncentracijo so preizkušene, a ne prinašajo strateške rešitve
Vsi, še najbolj pa mladi, ki vse več časa preživijo na spletu, smo vsak dan bolj ogroženi zaradi miselnega in duhovnega blodenja, ki nas pasivizira. Zapadamo v krizo koncentracije, čemur pri spovedi navadno rečemo »greh raztresene molitve«. Stvar ni zanemarljiva, kajti raztresena molitev je simptom razpršene, nefokusirane duše. Potrebujemo torej večjo osredotočenost, za njeno vzpostavitev pa impulz, ki prekine prosto, neorganizirano in nenadzorovano plavanje čustev in misli, kajti to neposredno vpliva tudi na voljo, da zaplava v prelaganje nalog na nedoločen poznejši čas. Kot odgovor na to terapevti predlagajo najrazličnejše metode za boljšo koncentracijo. Metode so preizkušene, zato imajo na tiste, ki jih prakticirajo, blagodejne učinke. Čeprav se zavedam dragocenosti teh metod, ker so v mnogih primerih realna pomoč, jih ne iščem.
To je torej ob lepih mislih in brskalniku na spletu že tretja stvar, ki me ne privlači s silo nujnosti, in to predvsem zato, ker v vsem tem ne vidim strateške rešitve za spopadanje z vsakodnevnimi nadlogami, negotovostjo, nemočjo, slabostmi, grešnostjo, nedoslednostjo, skratka, s telesno, psihično in moralno ranljivostjo.
Krst v imenu Jezusa Kristusa v nas deluje tako, da nas on sam poveže s seboj in nam daje življenje
Na tem mestu se vračam na začetek, kjer sem povedal, da pri vsem, kar v mojem življenju ne deluje, tako kot bi moralo, izhajam iz krsta. Na kaj pri tem mislim? S tem ko je Kristus vstopil v reko Jordan in ga je Janez Krstnik krstil, je na zunaj pokazal, kar se po krstu zgodi v naši biti, v naši telesni in duševni substanci. On, ki si je kot Božji Sin privzel našo človeško naravo, s krstom prehaja v našo bit, se z vsakim krščencem poveže substancialno, ne le z metodo, mislijo ali informacijo. Vse to je namreč le nekaj zunanjega, saj na nas deluje le od zunaj.
Samo on, Božji Sin, nas odžeja na molekularni ravni, rečeno s prispodobo, in še globlje, kar je zapisal Izaija v prvem berilu: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi. … Pridite k meni in bo živela vaša duša« (Iz 55,1.3).
Namesto raztresenega tavanja se osredotočimo na Boga, ki nam zagotavlja, da smo njegovi ljubljeni otroci
Namesto da tavamo od ene lepe misli do druge, menjamo metode, nenadzorovano srkamo novice, prekinimo vse to blodenje misli, čustev in volje in se osredotočimo, kot svetujejo psihologi; toda ne na kar koli, temveč na tistega, ki nam zagotavlja, da smo njegovi ljubljeni sinovi. Motne misli, čustva in voljo naj po preprosti prošnji, izrečeni s ponižno vero in zaupanjem, nadomesti On, ki je po krstu že v nas. Prepustimo mu svoj notranji svet, svojo dušo, da jo presvetli, vedno na novo utrjuje, ji vrača zaupanje v življenje, čeprav je na zunaj videti, kot da se nam vse podira.
Ne glejmo na svojo dušo od zunaj, z gledišča metod, lepih misli in priporočil s spleta, ampak obratno, zunanji svet motrimo iz tega, kar je po krstu že v nas. To pa je živa voda, upanje, ki nima oprimkov v materialnem svetu, ampak je čista duhovna sila; ljubezen, ki je ne poganjajo zgolj čustva, temveč je v nas izlita po prerojenju iz Duha. Tako ne bomo odvisni od priznanj, ki nam jih daje družba, od krutega okolja, ki nas večkrat zavrača, ampak nam bo dovolj obljuba: »Ti si moj ljubljeni Sin, moja hči, nad teboj imam veselje.«
