Smo pred začetkom zimskih olimpijskih iger, ki so sanjski cilj vseh športnikov. Še vedno velja olimpijsko geslo, da je važno sodelovati in ne zmagati. Pa vendar je v resnici tako, da v javnem spominu ostanejo le zmagovalci, nosilci olimijskih medalj. Nekaterim med njimi življenje po končani karieri pogosto ni z rožicami posuto. Zakaj je temu tako, bomo poskušali osvetliti v nadaljevanju prispevka.
Svet slavnih nemalokrat postreže z raznoraznimi aferami in neverjetnimi zgodbami. Na prvi pogled se zdi morda »nelogično«, zakaj je tudi med uspešnimi, slavnimi in bogatimi toliko odvisnosti od raznih substanc, bankrotov, psihičnih težav in drugega trpljenja.
Še bolj osupljive se zdijo zgodbe športnih zvezd, ki so se po zaključku tekmovalne kariere znašle na poti življenja, posuti s trnjem. Nekaj, kar jih žene, je močnejše od vseh zasluženih trofej in denarja. Notranji vzgibi in čutenja, ki ženejo sicer vse ljudi, so lahko pri nekaterih športnikih toliko močnejši in izrazitejši, kot je lahko prelomen tudi statusni prehod, ki so ga raziskovalci v socialnem kontekstu sprva celo označili za prvo smrt.
Pa saj ne gre za socialno smrt, saj smo danes veliko globlje pri teh vprašanjih. Sociologi, kasneje so se jim pridružili tudi psihologi, se že namreč več desetletij ukvarjajo s vprašanjem življenja športnikov, njihove športne kariere, upokojitve in prehoda v novo kariero. Sprva tranzicije športnikov niso obravnavali kot nekaj posebnega v primerjavi z ostalimi življenjskimi tranzicijami oz. poklici. Vsesplošni razvoj športa in znanosti je postregel z novo realnostjo in novimi spoznanji.
Predvsem svojska športna identiteta, (ne)vpliv na odločitev za upokojitev, poškodbe in nepripravljenost na upokojitev so se izkazali kot glavni športni dejavniki, zaradi katerih je postala športna tranzicija nekaj svojskega oz. občutljivega. Poleg športnih dejavnikov se je razširilo zanimanje za druge, t.i. nešportne dejavnike. Izobrazba, poklicna kariera, socialna mreža ter različni življenjski dogodki (npr. partnerstvo, družina), so le nekateri dejavniki, ki vplivajo na tranzicijo, še posebej, če so boleči in nerazrešeni.
Matti Nykänen je najboljši smučarski skakalec vseh časov. V svojem času, osemdeseta dvajsetega stoletja, je prevladoval na tekmovanjih v smučarskih skokih. Zmagal je 46 tekmah za svetovani pokal, bil štirikrat zmagovalec svetovnega pokala. Prvi je premagal takrat magično mejo 190 metrov, ko je v Obersdorfu s 191 postavil rekordno daljavo v poletih. Je nosilec petih olimpijskih medalj, devetih medalj iz svetovnih prvenstev, od tega 5 zlatih in 22 medalj iz finskih državnih prvenstev, od tega 13 zlatih. Po končani karieri od konca 80. let je postal največkrat omenjena finska osebnost v rumenem tisku, vendar ne zaradi svojih športnih dosežkov, pač pa po svojem razuzdanem življenju, zgrešenih osebnih razmerjih in pevskih ambicijah; med drugim je bil tudi večkrat obsojen zaradi fizičnih napadov. (Paul J. MacArthur) |
Športne tranzicije kot take vsekakor ne gre povsem enačiti z drugimi tranzicijami, kakor je ne gre povsem razlikovati. Vsaka življenjska tranzicija ali sprememba ima namreč v sebi nekaj tega občutljivega in nepredvidljivega naboja. Še toliko bolj, v kolikor se človek sooči s travmatičnim dogodkom. Vendar pri športnikih na poseben način velja predpostavka, da je lahko telo, kot psiho-organska arena, toliko bolj dovzetno za spremembe, v eno ali drugo smer.
Sodobna športna psihologija in znanost odgovarjajo na čedalje več vprašanj in ponujajo različne zakonitosti in značilnosti, ki se kažejo v športni populaciji, vendar je le-te s strogo kvantitativnimi metodami tako rekoč nemogoče ugotoviti na izkustveni ravni. Tam, kjer so čutenja in izkustva, so najrazličnejše relacije in pomeni, ki jih nosijo življenja športnikov. Nekateri psihološki pristopi oz. terapevtski modeli že gredo v tej smeri, ki jo je zaznamoval relacijski preobrat v psihoanalizi v 2. polovici 20. stoletja in po katerem je odnos najpomembnejši motivacijski faktor človeka.
Zato je bistveno, kakšni so ti vzorci odnosov, predvsem tisti iz primarnih okolij. Vprašanje, zakaj nekdo reagira na stresno situacijo tako, drugi pa tako, je vprašanje za milijon dolarjev, vsaj ko gre za posploševanje. Vemo pa, da telo vedno govori resnico in nosi odgovore na vse zaplete in bolečine, predvsem pa klic po razrešitvi. Neverjetne, predvsem pa boleče zgodbe, niso nelogične, so le resnične in krute, zato pa vredne razumevanja in sočutja. To pa je tudi začetek upanja za vse zvezde in njihov ponoven sijaj.
Gregor Greif je terapevt na Centru za individualno, zakonsko/partnersko in družinsko terapijo Upanje