Ne strokovno, ampak moralno vprašanje
Prvo branje novega družinskega zakonika se je pokazalo kot le še eno v vrsti poglavij slovenske sprtosti in nedržavnosti.
Splošno vodilo pri spremembah zakonodaje je, da je potrebno vedno ščititi pravice najšibkejšega subjekta – pri tem zakonu pa predlagatelju dejansko ni šlo toliko za pravice otrok kot za pravice njihovih raznovrstnih staršev.
Drugo pomembno vodilo je, da se z zakonom ureja materija takrat, ko obstaja znatno število oseb, zaradi katerih je zakonsko urejanje materije nujno. To sicer zagotovo velja za različne že obstoječe življenjske in družinske skupnosti, zagotovo pa ni pereče vprašanje istospolnih posvojiteljev. Pri sedanjem izjemno nizkem številu posvojenih otrok bi – tudi v primeru, da bodo državni organi zavoljo ideološke všečnosti pozitivno diskriminirali homoseksualne pare – število takšnih primerov še vedno bilo zelo majhno, morda deset parov. (Ni povsem jasno, kako bodo o tem odločala sodišča, in koliko bo pri tem upoštevana tolikanj opevana strokovnost – to pot strokovnost centrov za socialno delo.)
Proti tradicionalni družini
Predlagatelji zakona zaslužijo podporo v tistem delu, ko si predlog zakona zadane, da zagotovi popolno enakopravnost in enake možnosti za vse otroke, ne glede na to v kakšnih skupnostih živijo. Toda rešitve v zvezi z istospolnimi posvojitvami kažejo, da so predlagatelje vendarle vodili predvsem ideološki/moralni razlogi: uveljaviti nov model, ki ne favorizira več tradicionalne družine.
Tudi tak namen je legitimen, toda ne more iti mimo upoštevanja ideoloških/moralnih pogledov drugače mislečih velikih skupin prebivalstva.
Ko pravimo, da gre za moralno vprašanje, to ne pomeni nujno, da je predlog zakona “nemoralen”, ampak le, da o tem vprašanju obstajajo v družbi zelo različna, polarizirana mnenja – in te je potrebno upoštevati.
Ideologija, ki se skriva za »strokovnost«
Zaradi tega razloga je očitek predlagateljev kritikom zakona, da so nestrokovni, neutemeljen in tudi zavajajoč. Mogoče bi bilo nestrokovnost očitati, če bi šlo pri zakonu npr. za vprašanje standardizacije sob v porodnišnici. Toda družinski zakonik se bo tako ali drugače dotaknil skoraj vsakega državljana. Prav nič ni torej pomembno, ali so torej pomisleki državljanov strokovni ali osebni, ideološki (takšni so vendarle tudi nameni predlagateljev), moralni: pomisleki so in oblikovati zakonodajo v nasprotju s pomisleki velikega (četudi ne večinskega) dela volivcev je najmanj nespametno, če že ne v nasprotju z demokratično kulturo.
Če pa predlagatelji menijo, da je slovenska družba na tem področju preveč konzervativna, potem bi se vlada morala odločiti za dovolj dolgo javno razpravo in/ali informacijsko kampanjo, v kateri bi potrpežljivo poiskali kompromis glede tega vprašanja, ki ni le moralno sporen, ampak konec koncev sporen tudi z vidika otrokovih pravic.
Na drugi strani je desnica prav tako zamudila priložnost, da pokaže sočutni (ne žlahtni!) konzervativizem – politično držo, ki lahko edina zagotovi preboj slovenske desnice. Pravilno so predstavniki SDS in SLS (ter NSI v opoziciji) poudarjali tveganje, ki ga pomeni možnost posvojitev s strani istospolnih partnerjev. Toda besede kot so “nenaravno” v zvezi z istospolnimi ne morejo biti besednjak sočutnega konzervativizma.
Desnica se mora pri nas znebiti vsake sence dvoma o tem, da verjame v absolutno enakopravnost vseh ljudi, tudi ne glede na spolno usmerjenost – vsi so vredni enakega spoštovanja.
Kaj je nenaravno?
Besednjak o “nenaravnem” tu ne pomaga. Naravno in nenaravno je spolzek teren: po eni strani je “naravna” npr. tudi pravica močnejšega, na drugi pa je “nenaravno” tudi vse kulturno – kultura je preseganje (nizkih) naravnih instinktov, je preseganje materialnega – naravnega. Navsezadnje je kultura iz zgolj reproduktivne skupnosti moškega ali ženske razvila zakonsko, erotično, trajno zvezo, ki zagotavlja poleg reprodukcije in ekonomske varnosti tudi duhovno, čustveno skupnost. Reprodukcija celo v krščanski teologiji ni več njen osnovni temelj, temelj je ljubeča skupnost. Toda vendarle obstaja reproduktivna narava skupnosti moškega in ženske večinski vzorec, ki je potencialno optimalen za razvoj človeka in družbe. Če se homoseksualni ob tem čutijo prizadeti, je treba enako povedati, da tudi celibat ni takšen optimalen vzorec – je pa legitimna, osebna izbira, vredna enakega spoštovanja in človeškega dostojanstva.
Pridobitev liberalizma je, da so drugačne izbire življenjskih vzorcev možne in niso kaznovane. Ljudje, ki jih izberejo, so enakopravni in enakovredni, toda njihove izbire so drugačne in imajo – pri uveljavljanju določenih pravic – lahko omejitve, ki izhajajo iz pravic drugih: v tem primeru iz pravic otrok do staršev obeh spolov, če je to le mogoče. Tudi izbira celibata ali samskega življenja sicer heteroseksualne osebe pomeni takšno omejitev.
Homoseskualnost – in ne pustimo se zapeljati v debato o vzrokih zanjo – bo prav tako vedno manjšinska izbira, ali po naravi ali po vzgoji dana drža. Sodobna družba – tudi družba političnega sočutnega konzervativizma – takšno odločitev tolerira in homoseksualne ljudi enako spoštuje in ceni.
Preko izjemnih življenjskih situacij do vsiljevanja novega ideološkega modela družine
Življenje seveda prinaša vse mogoče; dobri otroci lahko zrastejo v ljubeči in varni življenjski, družinski skupnosti starih staršev, tet in stricev, homoseksualnih parov, z enim staršem itd. Toda to so situacije, za katere bi vendarle raje videli, da do njih ne prihaja, saj že v začetku postavijo otrokom višje ovire v življenju. (Predlog družinskega zakonika – čeprav trdi, da je otrok tisti, ki ustvarja družino – pa ni statusa družine dodelil tem drugim omenjenim skupnostim, npr. ko otroci živijo pri starih starših. Prav tako pogrešamo ureditev družinske/življenjske skupnosti oseb, ki bivajo skupaj zaradi čustvene podpore, pa skupnost ni nujno zakonska/spolna.)
Še je čas, da se pred sprejemom novega družinskega zakonika predlagatelji odpovedjo vsiljevanju enega ideološkega modela in dajo slovenski družbi namesto tega priložnost za kompromis med različnimi. Skrivanje za domnevno strokovno naravo tega vprašanja je ne samo zavajajoče, ampak tudi izraz slabega razumevanja demokratičnega odločanja pri nas.
