Svet ni tak, kot bi ga radi videli, in ni enostavnih rešitev za prevlado pameti nad blodnjami

Naša percepcija še zdaleč ni enaka percepciji nekoga drugega

Kadar opazujemo svet okoli sebe, se soočamo s težavo, ki se ji reče percepcija. Zelo po domače rečemo, da imajo vsake oči svojega malarja. Bolj »strokovno« pa, da je percepcija posameznika odvisna od več faktorjev:

  • njegovih izkušenj,
  • njegovega motivacijskega stanja (ali želi nekaj opaziti, dojeti ipd.),
  • čustvenega (emotivnega) stanja opazovalca,
  • socialnega statusa posameznika (predsodki do nekoga, ki ima drugačen družbeni položaj),
  • situacije, v kateri se nahaja opazovalec,
  • časovne oddaljenosti dogodka,
  • prvega vtisa,
  • »implicitna teorija osebnosti« (v sebi ustvarimo neke povezave; npr.: če je nekdo lep, predpostavljamo, da je tudi simpatičen, dober po srcu ipd.).

Na percepcijo močno vplivajo tudi:

  • selektivni odnos do opazovanega okolja (avto, ki ga vozimo, nenadoma opazimo povsod okoli sebe …),
  • projiciranje svojih izkušenj (odnos do nečesa) na opazovan objekt (pričakujemo, da bo nekdo ravnal tako, kot bi ravnal jaz …),
  • podvrženost stereotipom (pripadniki tega naroda so tatovi in lažnivci …) in
  • halo efekt (ocenjevanje osebe samo na osnovi ene karakteristike).

Ta pogled na percepcijo seveda lahko definiramo tudi malce drugače (odvisno od avtorja in njegovega »pogleda« na percepcijo). Ampak to niti ni pomembno, pomembno je, da sprejmemo dejstvo, da vsak posameznik drugače doživlja in sprejema svet v svoji okolici. Glede na zgoraj naštete točke lahko zelo hitro sprevidimo, da se percepcija posameznika skozi življenjski cikel, pri nekaterih bolj, pri drugih pa manj, tudi spreminja.

Svojo okolico želimo preoblikovati po svoji podobi

V Svetem pismu piše, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi. Pa se mu je malce »sfižilo«. Adama in Evo je izgnal iz Raja in je zato moral poslati odrešenika, da bi nas (človeštvo) odrešil. Mi pa želimo svoje otroke, ženo, moža, sodelavce itn. oblikovati po svoji meri. Bogu ni »uspelo«, pa je Bog (ki je vsemogočen), mi pa smo razočarani, če nam ne uspe, pa smo navadni smrtniki. Teologi me bodo ob tej moji primitivni preproščini verjetno »raztrgali«, ampak osnovna ideja pa vendarle stoji …

Na napačni predpostavki so oblikovane mnoge skrajne ideologije

Zelo resni raziskovalci človeške družbe pri svojih opazovanjih in raziskavah znajo narediti zelo resne napake že v samih hipotezah. Pri tem pogosto spregledajo nekatere temeljne značilnosti človeka kot individuuma oz. njegove vpetosti v skupnost. Ko sem pisal seminarsko nalogo za enega izmed predmetov na mojem drugem (uspešnejšem) poskusu študija, sem to dal v vpogled sodelavki na gimnaziji. Ona je bila »stroka« na šoli in obenem tudi izpostava »notranje uprave« (v vojski smo tem rekli »bezbenostniki«), za nadzor nad ideološko ustreznostjo kadra in tudi dijakov (me je pred tem tudi učila in sem imel kar močan »štempelj«).

Ob vsem tekstu se je obregnila samo v opombo pod črto. Trdil sem namreč, da je marksizem zgrešen že v temeljni predpostavki, ker predpostavlja, da bomo ljudje sami od sebe dajali po svojih zmožnostih in jemali po svojih potrebah. To sem utemeljeval s tem, da človek predvsem skrbi za prenos svojih genov naprej. In to je povsem v redu, ker ga zato opredeljuje biologija. To se ubesedi v zelo preprostem reklu: Bog je najprej sam sebi ustvaril brado. In takih za lase privlečenih hipotez, ki postanejo temelj »pomembnih resnic« o družbi, razmerij in odnosov v družbi, tolmačenja »zgodovinskih resnic« ipd. je skorajda neskončna množica. Naj jih samo nekaj omenim:

  • Ni prav, da imajo eni več kot drugi (na koncu pridemo ne samo do tega, da so moški in ženske enaki, ampak prehajamo že v ideologije, da smo vsa živa bitja enaka).
  • Zato, da imajo eni več, morajo drugi imeti manj, kar na koncu pripelje do absurdnosti prebujenskih (woke) ideologij.
  • Človek negativno vpliva na naravo (v resnici je človek del narave, kot vsa druga živa bitja, ki ravno tako vplivajo na naravo).
  • Pred revolucijo smo bili hlapci tujcev, nato nas je komunistična partija osvobodila in iz nas naredila narod (»novočebinska in staročebinska« zaveza …) ipd.

Oportunost je značilna za vsa živa bitja

Če smo prijazni do živali, npr. ubogih muck, bomo s hranjenjem hitro pridobili njihovo naklonjenost. Že če nas samo vidijo (ali slišijo zvok našega avtomobila), bodo takoj pritekli. A ne zato, ker nas imajo radi, kar si mi domišljamo, ampak zato ker pričakujejo, da bodo dobili jesti. Biti oportun je pač mnogo lažje kot loviti miši. Ljudje se imamo za krono stvarstva, ampak smo vseeno iz mesa in krvi. In oportunost (prilagajanje na okolje in všečno ravnanje do svoje okolice) nam ni tuje. In s tem ni nič narobe. Proti vetru lulati pač ni najbolj razumno. Je pa zelo narobe, če tega pri dojemanju svoje okolice in delovanja ter odločitev ljudi, ki živijo v tem okolju, ne upoštevamo.

Ko nam je dobro, nočemo videti težav

Tale na videz malce »na kup zmetan« tekst je namenjen temu, da poskusim opozoriti, kaj je mogoče narobe z našim dojemanjem ravnanja posameznikov in celotnih skupin, ki so pogosto v drugem mehurčku. Nič nam namreč ne pomaga, če imamo še tako prav, pa tega ne moremo »dopovedati« drugim. V življenju je pač tako, da če zdravje imamo, ga ne znamo ceniti in se obnašamo, kot da ga ne moremo nikoli izgubiti. Šele ko zbolimo, se zavemo, kako je zdravje pomembno, in je vse ostalo drugorazredna tema. Pa bi s pametnim odnosom do zdravja (prehrana, gibanje, brez odvisnosti, zmernost na vseh področjih ipd.) ob upoštevanju genetskih tveganj bistveno povečali verjetnost za dolgo in zdravo življenje. Podobno je s svojim ravnanjem in odločitvami v skupnosti pa naj bo to družina ali pa najširša skupnost (npr. volitve na vseh nivojih od krajevne skupnosti do evropskih poslancev).

Tako kot pri zdravju imamo tudi za družbeno življenje »svojo« percepcijo, kaj je prav in kaj ni prav, svoje izkušnje in znanje »rinemo« naprej (želimo preoblikovati druge), se obnašamo oportuno, iščemo in sledimo idejam, ki sicer nimajo nobene pametne izhodiščne podlage, so pa nam všečne, ker obljubljajo enostavno pot za dosego vzvišeno postavljenih ciljev, iščemo teorije zarote, ker nismo sposobni dojemati vzrokov za dogajanje v naši okolici ipd.

Šele osebno soočenje s krizo nas zbudi, da se začnemo obnašati razumsko

Vse to je privedlo celo (po naših pričakovanjih) racionalno nemško državo pred energetski kolaps. Tu lahko zaznamo

  • nenavadno percepcijo situacije,
  • prepričanje, da se bodo ljudje ravnali po podobi ekoludistov (njihovih idejah in ne ravnanjih),
  • oportunost politikov desne provenience, ki so se priklonili stampedu z levice (»klimakatastrofi« ala Al Gore, da avtistke s Švedske sploh ne omenjam ipd., woke gibanje),
  • noro hipotezo o hitrem prehodu v »brez-ogljično družbo« in še bi lahko našteli marsikaj, kar je skregano z zdravo pametjo.

Na žalost je šele »bolezen« – huda težava s pomanjkanjem »zdrave« energije, ki ni odvisna od vremena (vetrne, sončne elektrarne) – desne stranke evropskega konservativnega pola, ki morajo že v osnovi temeljiti na skozi stoletja razviti razumni družbi (CDU/ACU) vrnila iz sanjskega sveta na realna tla. Pred dnevi so zahtevali zagon ustavljenih jedrskih elektrarn in razvoj ter gradnjo novih. Podobno se dogaja z državami, ki jih je šele nora država s spontano razvitim apartheidom (t. i. spoštovanje multikulturnosti, ki pa je v resnici pripeljala do getoizacije celih mestnih sosesk) privedla do situacije, ko se vedno več posameznikov zaveda, da tako več ne gre naprej.

Tako razumni vodje kot vsak posameznik lahko postopoma pripeljemo družbo na razumno stran

Ko zdravje izgubimo, moramo preiti iz preventive v kurativo. Pogosto je treba izvesti resne posege za popravilo tega, kar smo zamudili v preteklosti. To nikoli ni prijetno. Zato bi morali, kolikor je možno s preventivnimi ukrepi (ko je zdravje že opešano), poskušati s preventivnimi aktivnostmi situacijo stabilizirati v tolikšni meri, da bo število neprijetnih posegov (ki so sicer neizbežni) čimbolj zmanjšano. To pa se ne da izvajati, če ne upoštevamo zakonitosti, katere sem naštel na začetku tega prispevka. Pravi voditelji morajo biti sposobni te zakonitosti upoštevati in jih ne smejo zanemariti.

Pa ne samo vrhovni voditelji. Vsakdo na svojem nivoju mora delovati na ta način in se ne skrivati samo v svoj mehurček ter se pri tem opravičevati, da se nič ne da spremeniti. Spreminjanje kulture (tu gre pri nas za to, da vsaj 50 % ljudi voli razumno in pri tem niso oportuni) je izjemno zahtevno in dolgotrajno. Sam se večkrat zalotim, da se sprašujem, kaj se je meni treba izpostavljati (in pametovati, bo pripomnil kakšen bralec).

Potem pa ob prebiranju drugih avtorjev ali pa govorcev v medijih in svoji bližnji in daljnejši okolici prepoznam, da pa se je nekaj vendarle prijelo. In se »prisilim«, da s tem svojim »poslanstvom« nadaljujem. Kamen se ne razbija z močnimi udarci z macolo (kamen nam udarec vrne v glavo), temveč je treba najti mesto, kjer ga zaradi resonance z malimi udarci postopoma pripravimo do situacije, ko preprosto razpade.