Pravilni nacionalizem

Pojem pravilnega nacionalizma se pojavlja v sociologiji krajši čas, skovanka, besedna zveza je torej najnovejšega datuma. Nastala je na obrobju »gospodarskega nacionalizma«, ki dalj časa označuje enačaj med nacionalizmom in močjo ekonomije. Nacionalizem brez močne, dovolj zajetne ekonomije v podpori ne more uspevati; nacionalne ideje dovolj ojačajo le pod pogojem napihnjenega ekonomskega ozadja. Tako je nacionalizem Anglije nekaj povsem drugega od nacionalizma bele manjšine v Rodeziji, ker slednje več ne podpirajo bogata rudninska ozadja. Nacionalna država ni močna, kolikor so močne besede, kulturološko ozadje; močna je, kolikor so močne ekonomske silnice njenega ozadja. 

Za majhne države tipa Slovenije so moč in neodvisnost, razpršenost ekonomije in njenih resursov ključnega pomena. Nažiranje ekonomskih tokov je bolj kot ne prilaščanje dobrin določenih izrojeno bogatih slojev, transfer presežkov v tujino, zmanjšanje konkurenčnosti, osiromašitev potrošniških slojev. Dejstvo, da je iz domovine v povojnem času izginilo več deset milijard evrov (do približno točnih števil se ne pride z nobeno izmed metodologij, kajti vhodni podatki niso dostopni), je enako dejstvu, da je izginilo sorazmerno enako nacionalne moči. Kajti misleci, kultura in drugi resursi terciarnega ali kvartarnega področja za moč nacionalne države ne predstavljajo veliko.

Zakaj je ekonomija tako pomembna za nacionalno državo, bolj od govoričenja, mentalnega napihovanja stvarnih ali namišljenih elit? In kateri deli nje so posebej vredni pozornosti?

Relacija med koncentriranimi in razpršenimi dobrinami je za majhne države celo pomembnejša od tiste za velike. Struktura kapitala mora vsebovati široka območja koncentriranosti, poenotenega vodenja, ki ima v mislih ne le kapitalske donose, lastniške dividende, temveč vklopljenost v celoto imetja države. Primeroma država, ki ima bogata najdišča litija, bo, če si želi dobro, oblikovala široko paleto okoli te kovine razvite predelovalne industrije (akumulatorji, baterije, informacijski sektor, avto in letalska industrija). Sicer bo litij zapuščal državo v obliki nižjih stadijev obdelave, torej nižjih stopenj dodanih vrednosti. 

Relacija med doseženo in obdavčeno kapitalsko vrednostjo mora biti nizka, kar se da; manj nacionalne proizvodnje, odtekajoče v državni in javni aparat, kulturo, neproduktivne dejavnosti ter ostale nefunkcionalne, neproduktivne resurse, bolje bo za moč ekonomije ter s tem narodove idejnosti. Če bo procent obdavčenja gospodarstva povprečno denimo 35% in ne 55%, bo toliko močnejša nacionalna ideologija. Boj za moč države se ne izraža prek vojaških napihovanj, političnih hrupov, zasedanja položajev v strukturah tipa OZN, prek jalovih trobelj precejanj starodavnosti, temveč prek ustrezne strukture davkov, stabilnosti proračuna, uravnoteženosti plačilnih bilanc, fiskalne jasnosti. Odiranje kože brez anestezije gospodarstvu in posameznikom, vlaganje v neproduktivne športne in sorodne spomeniške artefakte, v mrtvo meso, slabi nacionalno idejo natanko v razliki med optimalno odmero davkov in dejanskimi davki. Ni Danska kar tako močna, močna je, ker plačuje nizke davke v primerjavi s stopnjo razvitosti. Ni Bolgarija nerazvita, ker plačuje visoke davke, saj je draga, neučinkovita država vedno bolj prisesana na čedalje višjo javno porabo. Dejstvo, da je Slovenija znotraj Evrope med bolj obdavčenimi sistemi, je za varnost naroda bistveno večjega pomena, kot se zdi. Država, ki ji uhajajo desetine milijard v tujino, sama pa se ukvarja z vojaščino, s katero ni v neposredni povezavi, je preprosto smešna, se ponuja kot naslednji prigrizek na geopolitični požrtiji. 

Ne manjšega pomena od pravilne koncentracije in nizke obdavčitve kot faktorjev pravilne usmerjenosti resursov je slabitev vzporednih centrov odločanja s prestavitvijo kapitala v regularne, zakonite tokove. Dokler v državi javne razpise oblikujejo dobavitelji opreme, zdravstvene, energetske tokove regulirajo njih podzemni odžiralci, je država preprosto zakonito v razsulu. Omejitev obolelega podtalnega nenadzorovanega kapitala je omembe vreden signal potence nacionalne zamisli. Ni jakost sil nacionalne naravnanosti v moči glasilk nekega ostarelega skrajno desnega voditelja, temveč v stopnji nadzora nad kapitalskimi tokovi. Kar seveda ne pomeni, da mora država upravljati kapital, vsekakor pa pomeni, da mora neizprosno nadzirati potek kapitalskih tokov. 

Naj bo to zadnji poskus avtorja podati elemente sterilnosti kulturnih revolucij, nekakšnega kulturnega marksizma onstran evidentiranja in nadzora nad ključnimi kapitalskimi sferami, kar je tisto, kar loči razvite od manj ter od nerazvitih. Dokler Slovenija, Venezuela, Bolgarija, Irak … ne zajezijo teh deročih strug in voda, dokler se milijarde prelivajo čez okope in regulirane tokove, bo kritika marksizma in podobnih prapreteklosti ne le smešna, temveč izrazito škodljiva. Gledanje stran od problema problem zgolj poglobi, ekonomsko nesuveren habitat sodi med plemenske skupnosti, hvaležen odpad pod mizo sodobnega razvoja.

Bodimo manj zagledani v čisto ideologijo in bolj v čisti kapital, da bomo pravilno nacionalno usmerjeni.