Po 26 letih lahko mirno ugotovimo, da je bil protiustavno potrjen volilni sistem glavni vzrok za neuspelo tranzicijo v Sloveniji ter za na 45 let podlage podaljšano oblast starih komunističnih sil vse do danes. Z odlomkom iz knjige V objemu slovenske pomladi predstavljamo, Tomažičeve tedanje argumente, kot jih je prepisal iz rokopisa, pripravljenega za neko srečanje na temo volilnega sistema.
“Narodni demokrati se zavedamo, da imata oba možna volilna sistema – večinski in proporcionalni – vsak svoje dobre in slabe lastnosti. Prav zato se zavzemamo za kombinacijo obeh sistemov – da bi se v Državni zbor volila vsaj polovica od kandidatov – posameznikov, enakomerno porazdeljenih po vsej Sloveniji, drugo polovico pa s pomočjo strankarskih list.
Na zadnjem medstrankarskem usklajevanju pa je prišlo do dramatičnega obrata, ko so predstavniki drugih strank (ki so doslej zagovarjale kombiniran sistem) nenadoma popolnoma spremenili svoja stališča in privolili na najslabšo možno rešitev – na čisti proporcionalni sistem.
V zvezi z našim predlogom, naj se glede tega vprašanja izvede javna razprava, je bila na sestanku celo izrečena misel, da bi se tako ali tako večina ljudi izrekla za to, da ne bi volili le strank, ampak tudi posameznike.
Toda kaže, da je prevladal interes ožjih strankarskih vodstev, ki bodo v proporcionalnem sistemu veliko lažje izvoljeni, kot pa če bi se morali pomeriti – soočiti s konkretnimi protikandidati in v ožjih volilnih enotah.
Narodni demokrati opozarjamo predvsem na naslednje glavne slabosti čistega proporcionalnega sistema (in to ta sistem je, saj so preferenčni glasovi v praksi le »pesek v oči«).
- Sistem je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki v 43. členu zahteva, da ima vsak državljan pravico biti voljen. V tem sistemu pa kandidati, katerih ne podpirajo stranke, praktično nimajo nobene možnosti za uspeh.
- Številna območja in celo dosedanje cele občine bodo ostale popolnoma brez svojih predstavnikov v Državnem zboru, saj bo večina poslancev izvoljena iz vrst strankarskih vodstev, prebivajočih predvsem v velikih urbanih središčih, največ v Ljubljani.
- V Državni zbor bo prišlo zelo veliko število strank, kar bo za dolgo časa zagotavljalo politično nestabilnost, stalno menjavanje koalicij in vlad. Pri tem pa bo spremembo takšnega (slabega) volilnega sistema kasneje zelo težko doseči, zaradi potrebe po 2/3 večini poslancev pri glasovanju).
- Namesto da bi se koalicijske povezave sklepale (ali vsaj napovedovale) že pred volitvami, kar je bolj pošteno do volivcev, se bo to dogajalo šele po volitvah, tudi v takšnih kombinacijah, na katere volivci ne bi nikdar privolili.
- Namesto, da bi poslance dosedanje prve demokratične skupščine, ki je bila izvoljena še v dokaj improviziranih okoliščinah, zamenjali tudi povsem novi, sposobni in mlajši kandidati, bodo v glavnem izvoljeni isti poslanci, kot doslej, v glavnem iz strankarskih vodstev.
Raziskave javnega mnenja, izvedene v preteklem letu, so popolnoma jasno pokazale, da večina ljudi želi voliti posameznike – ljudi z imenom in priimkom, ne pa le stranke. Bojimo se, da bodo ljudje šele tik pred volitvami spoznali, kako so bili ogoljufani za neposredne volitve, kar bo imelo za posledico tudi slabo udeležbo na volitvah … ali pa šele po volitvah, kar bo še slabša popotnica novemu Državnemu zboru.
Narodni demokrati se bomo zato še naprej zavzemali za to, da bodo lahko volivci izbirali med svojimi lokalnimi – posamičnimi kandidati, ne pa le med strankami. Naši poslanci pa bodo v skupščini skušali zakonski predlog ustrezno spremeniti, če pa jim to ne bo uspelo, bodo glasovali proti takšnemu zakonu.”
Avtorjeva opomba, dodana leta 2018
Po 26 letih lahko mirno ugotovimo, da so se vsa naša opozorila uresničila in da je bil protiustavno potrjen volilni sistem*[i], ter dodatno še ignorirana referendumsko potrjena volja ljudi – glavni vzrok za neuspelo tranzicijo v Sloveniji ter za podaljšano oblast starih komunističnih sil vse do danes na 45 let podlage…).
[i] V knjigi je preko 50 strani posvečenih prikazu manipulacij z volilnim sistemom leta 1992.