Pravna država ne spi, nima dopusta, mora biti vedno budna in varovati, a hkrati opozarjati, če jo kdo želi obiti, kršiti, poškodovati.
Kaj je bistvo pravne države?
O pravni državi ni nikoli povedanega ali zapisanega dovolj. Čeprav njen pomen vedno znova ponavljamo, pa v praksi ugotavljamo, da to ni dovolj.
Bistvo pravne države je vladavina prava. Pravna država pomeni, da je delovanje državnih organov pravno urejeno in omejeno. Pravna država nam daje varnost, pomeni pa tudi enakost pred zakonom, varuje nas pred državno samovoljo in zlorabami državnih organov ter predstavlja splošnocivilizacijsko pridobitev. V naši državi nam vse to zagotavlja izgrajen pravni sistem, na vrhu katerega je ustava.
Načela pravne države zavezujejo ne le vse državljane, ampak tudi druge ljudi, a posebej zavezujejo politike, sodnike, uradnike, vse, ki izvajajo javno oblast in razpolagajo z javnim denarjem, ko odločajo o naših pravicah in dolžnostih. Za pravno državo je še posebej pomembno dobro delujoče, nepristransko in neodvisno sodstvo.
V Sloveniji je pravna država zapisana v ustavi. V zadnjem času se je pojavilo nekaj situacij, kjer smo se lahko upravičeno spraševali o obstoju pravne države. Pravna država pa je kot zrak, kot vsakdanji kruh, kot voda, kot je dejal Radbruch. Pravna država mora biti vedno navzoča, v nas vseh in ob nas. Pravna država ne spi, nima dopusta, mora biti vedno budna in nas varovati, a hkrati opozarjati, če jo kdo želi obiti, kršiti, poškodovati.
Ustava nam mera biti sveta
Dogajanje zadnjih mesecev glede morebitne spremembe ustave po odločbi Ustavnega sodišča RS v zvezi z zasebnim šolstvom je bilo že kritizirano, tudi sama sem ga v podpisani javni izjavi. A vseeno naj znova poudarim: sprememba ustave tako, da se obide ustavno odločbo, je nedopusten poseg v pravno državo ter ustavno demokracijo. Ustavno sodišče je najvišja institucija v državi, ki jo mora spoštovati tudi politika. Politik lahko odstopi, če se z odločitvijo ustavnega sodišča ne strinja, ne more pa kritizirati sodnih odločb, še manj jih izigravati. To velja še toliko bolj za ustavne odločbe. Seveda je ustavo mogoče vedno spremeniti, a sprememba mora biti v skladu z načeli pravne države in demokracije ter mora upoštevati odločbe ustavnega sodišča. Sicer bi lahko vladajoča politika spremenila ustavo npr. z normo: mandat vlade (ali parlamenta) je neomejen. Ustava nam mora biti sveta, je nekaj, kar nas vedno varuje, kar nam daje pravno varnost in nas varuje tudi pred politiko.
Upoštevanje sodnih odločb in enakost pred zakonom
Upoštevanje sodnih odločb velja na vseh področjih. Sodne odločbe pa morajo izdajati učinkoviti, neodvisni in nepristranski sodniki. Ti morajo soditi po veljavnih predpisih, seveda upoštevaje pravičnost. Sodniki niso le črkobralci, ampak imajo nekaj več, kar jih zavezuje pri odločanju: pravičnost ter etične in moralne norme. Prav tako jih veže več drugih pomembnih načel, npr. sorazmernost. Pomen slednjega smo videli tudi pri izvršbah na stanovanja zaradi nekaj sto evrov dolga. Tukaj je sodnik tisti, ki odloči po normi, a jo tudi ustrezno razlaga ter vrednoti. Zakon mora biti ne le (tehničen)-zakon, mora biti tudi pravičen. Ker sicer postane »ne-zakon«, ali kot bi rekel Radbruch, postane »zakonsko nepravo (»gesetzliches Unrecht«). In sodne odločbe je treba spoštovati in upoštevati.
S posebno zaskrbljenostjo sem sledila tudi neupoštevanju odločb glede azila in morebitne vrnitve begunca iz Sirije. Seveda je tudi tukaj treba upoštevati sodne instance. Dejstvo je, da je bilo z odločbo odločeno, da se begunca vrne v državo vstopa, torej na Hrvaško. Ker ni šlo za vrnitev v Sirijo, je bila odločitev pravno in tudi moralno sprejemljiva. Predvidena je bila vrnitev v varno državo, državo, ki je članica EU. Odločitev je bila načelno tudi v skladu s sodno prakso Sodišča EU, seveda pa mora pravilnost odločitve v konkretnem primeru preveriti ustrezna sodna instanca. Velja seveda enakost pred zakonom. Zato se postavlja vprašanje, zakaj so se nekateri (posebej politiki) zavzeli le za eno osebo, ne pa za vse v podobnem položaju. Politiki so direktno posegali v tekoče postopke, kar je nedopustno.
Kar se tiče integracije konkretne osebe, je treba potem preučiti tudi integracijo drugih beguncev, ki so bili morda tudi vrnjeni na Hrvaško ali celo v matično državo. Prav tako pa morebitno »integracijo« tistih slovenskih državljanov, ki s(m)o v tujini, pa jih vlada vabi, a v resnici ne dobijo zaposlitve v Sloveniji. In so bili sami prisiljeni zapustiti domovino. To velja posebej za številne mlade, ki se želijo vrniti, a se ne morejo.
Med zasebnim. in javnim
Veliko razprav v zadnjem času je deležna tudi zasebna iniciativa na različnih področjih, posebej šolstvo in zdravstvo. Zasebna iniciativa omogoča konkurenco javnemu sektorju. Že dolgo časa je nesporno, da mora država ohranjati tipične oblastne naloge (kot sta sodstvo, policija), a da je treba izvajanje številnih javnih služb in tudi drugih javnih nalog prepustiti zasebnemu sektorju. Tem zasebnikom mora država predpisati pogoje, jih nadzirati, a tudi zagotavljati pogoje za njihovo delovanje, vključno s financami. Na eni strani vidimo nasprotovanje zasebni iniciativi in zasebnemu šolstvu v Sloveniji, na drugi strani pa zavzemanje za zasebne univerze na Madžarskem. V svetu so uspešne tiste države, ki imajo razvit zasebni sektor. Podobno velja za. banke. Ne vem, v čem je prednost bank v državni lasti, ki jim plačujemo milijone za kritje izgub. In potem imamo zasebne banke oziroma tudi banke v tuji lasti, ki jim nič ne plačujemo, ampak one polnijo državni proračun s plačevanjem davkov.
Vir: Trstenjak, Verica: Pravna država je kot vsakdanji kruh. Slovenski čas, št. 93, januar 2018.
