Na Študijskem centru za narodno spravo so v četrtek, 23. novembra 2017, odprli dvojezično razstave »Skozi čas preizkušenj«, avtoric Jelke Piškurić in Neže Strajnar, ki govori o življenjski zgodbi politične zapornice Jelke Mrak Dolinar. Z razstavo so obeležili mednarodni dan človekovih pravic, ki ga sicer praznujemo 10. decembra, ko je na ta dan leta 1948 Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic , s katero so postavili skupni standard na področju varovanja človekovih pravic za celotno mednarodno skupnost.
Množica obiskovalcev, ki je napolnila dvorano SCNR, je z zanimanjem prisluhnila besedam Andreje Valič Zver, zgodovinarja in novinarja dr. Jožeta Možine, ki z gospo Jelko že dolgo let sodeluje, spregovorili pa sta tudi avtoricami razstave Jelka Piškurić ter Neža Strajnar, ob koncu pa Junakinja totalitarne dobe, pogumna in srčna Jelka Mrak Dolinar in njen sin mag. Lojze Dolinar.
Ob tej priložnosti so predstavili tudi spremljajočo publikacijo z naslovom Skozi čas preizkušenj, Politična zapornica Jelka Mrak Dolinar.
Po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem je taborišča in zapore zaradi svojega političnega, svetovnonazorskega ali verskega prepričanja izkusilo tudi mnogo žensk. O njihovih zgodbah je bilo do izdaje odmevnega dela Skriti spomin Angele Vode leta 2004 objavljenega zelo malo. Temu so sledili spomini drugih zapornic, med drugim tudi jelke Mrak Dolinar. Skozi njeno osebno zgodbo v publikaciji Skozi čas preizkušenj razkrivamo usodno dogajanje ob koncu vojne ter delovanje povojnega sodnega sistema in razmere v ženskih kazenskih ustanovah.
Zgodba družine Jelke Mrak Dolinar govori o begunstvu njenih staršev zaradi fašističnega nasilja na Primorskem, o tem, da so družino Nemci v obdobju okupacije izselili, in o begu pred komunističnim nasiljem. Ko se je ob koncu vojne skupaj z domobranci in nasprotniki komunizma želela umakniti na Koroško, je po spletu okoliščin obtičala ujeta na vlaku skupaj z domobranskimi ranjenci. Njena herojska odločitev, da v nasprotju z drugim zdravniškim osebjem ne zapusti nemočnih ljudi v stiski, je v nadaljevanju privedla do tega, da jo je povojna oblast kaznovala. Tako je skupaj s sestro namesto med begunci v Avstriji pristala v taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, pozneje pa v različnih ženskih zaporih, pri čemer so bili sodni postopki proti njej politično motivirani.
