Logika parlamentarne demokracije naj bi bila, da gremo vsake štiri leta na volitve, sami pa se do naslednjih ukvarjamo s privatnimi zadevami. To logiko nam vsiljuje vladajoča garnitura, da bi oni štiri leta lahko delali, kar bi hoteli. Izgubljena štiri leta so lahko zelo draga, pa tudi pokrasti se v tem času da veliko, zato je neodgovorno pristajati nanjo. V normalnih demokracijah nadzorno vlogo opravljajo mediji, pri nas pa je 90% medijskega prostora sestavni del oblastne plenilske elite, njihova glavna naloga pa zaščita le te.
Poglejmo npr. sedanjo oblast. Ustoličila se je z goljufijo in zlorabo sodstva. Pri tem pravosodno medijskem državnem udaru, so največji mediji orkestrirano odigrali ključno vlogo. Imamo pogoltne profesorje ministre, ki jih kot profesorje niso brigali študentje, ampak predvsem lasten žep. Ali mislimo, da jih sedaj zanimamo državljani?
Na vrhu pravosodja imamo predsednika vrhovnega sodišča in generalnega državnega tožilca, dva, ki so jima ustava, človekove pravice in zakoni dokazano španska vas. Nastavil ju je Borut Pahor, ki bo v naslednjem letu predlagal šest ustavnih sodnikov. Človek, ki je na najodgovornejši funkciji rednega pravosodja nastavil dva kršitelja človekovih pravic, bo sedaj predlagal dvotretjinsko večino, 6 od 9, ustavnih sodnikov! Najprej je za šest let zavozil redno pravosodje, sedaj se očitno pripravlja na to, da za 9 let zavozi še ustavno sodišče. Navodila izrojene levice preko Jasne Murgel in Aleša Zalarja po razglasitvi rezultatov družinskega referenduma ter pred dnevi Lojzeta Udeta so kristalno jasna – postaviti svoje ustavne sodnike. V teh dneh je predsednik Pahor že začel z marketinško pripravo terena, češ, kako se trudi narediti uravnoteženo sestavo. To je slaba napoved za pravno varnost. Če bi hotel predlagati uravnoteženo sestavo, bi to naredil, ne pa zganjal tega teatra. Če ob pravosodnem razsulu, ki ga je povzročil, pomislimo, da nas je v treh letih zadolžil za cel proračun, za 9 milijard EUR, je pričakovanje, da se državi z njegovimi ustavnimi sodniki slabo piše, žal zelo realno. Dobra stvar v tej zvezi je, da so leta 2017 predsedniške volitve, na katerih ga bomo državljanke in državljani lahko zamenjali, če se ta utemeljena predvidevanja uresničijo.
Bankirji so pred leti banke okradli za 3 milijarde EUR. Noben za to ni odgovarjal. Nasprotno, Cerarjeva vlada je te iste ljudi pred kratkim postavila za vodilne v NLB. Trimilijardno kazen za krajo, ki smo jo posredno omogočili tudi z odločitvami na volitvah, smo dobili vsi, vsak 1.500 EUR. Žal tudi tisti, ki še niso mogli voliti in celo še nerojeni.
Je pa vlada ta teden pokazala, da zna ukrepati, če hoče. Na cesto meče 7 policistov, ker so dali pihati enemu ministru!
Vsako leto imamo 8.000 mladih (v zadnjih petih letih 40.000), ki smo jih kot država prepričali samo v eno: v tej državi ne morem ali celo nočem več živeti! V njej nimam prihodnosti! Slovenska rodnost tako ni okoli 20.000, ampak samo okoli 12.000. Odhajajo praviloma najsposobnejši in z vidika penzijske blagajne tisti, ki naj bi skrbeli za penzije. Odsotnost njihovih vplačil je čisti minus v pokojninski blagajni. Ob 1,5 rodnosti in 8.000 mladih, ki vsako leto odide, imamo vsako leto vsaj 14.000 ljudi manj kot bi bilo potrebno za normalno ohranjanje števila prebivalstva. Na dlani je torej eno samo ključno vprašanje: ali hočemo kot narod preživeti? In eno nekoliko bolj kratkoročno vprašanje: koliko časa bodo ob teh uničujočih trendih pokojnine še vsaj približno take, kot jih poznamo danes? Komur je resnično mar za upokojence, si mora prizadevati za družine in čimvečjo rodnost. Erjavčeva upokojenska stranka je radikalno protidružinska in s tem nič manj radikalno protiupokojenska. Koliko časa bo še zavajal upokojence?
To je naša zakonodajna, izvršna, sodna in finančna oblast. Ampak, da so ti na teh položajih, ni njihov problem. To je naš problem, ki smo si ga sami naredili. Lahko se tolažimo, da ni tako hudo. Od te tolažbe bo samo še huje. Včasih si moramo priznati, da smo morda kaj naredili narobe in začeti delati drugače.
Dolgo časa sem mislil, da rabimo boljše, bolj odgovorne politike, sedaj pa sem čedalje bolj prepričan, da v državi potrebujemo bolj odgovorne državljanke in državljane, lastnike države. Brez zamere. Vključno z mano. Recimo, da vsak od nas v povprečju da državi na leto v upravljanje 10.000 EUR. Če bi se obnašali kot odgovorni lastniki teh 10.000 EUR, bi jih zaupali tistemu, ki bi z njimi po našem mnenju čimveč naredil. Kako pa se mi večinoma odločamo na volitvah? Na podlagi tega, na kateri strani so bili naši predniki v drugi svetovni vojni, ali hodimo v Cerkev ali ne, kdo boljše izgleda, koga mediji lepše prikazujejo… Vsako podjetje, kjer bi na podlagi teh kriterijev sprejemali ključne odločitve, bi hitro propadlo. Ker država na trgu nima konkurence, to pri njej traja nekoliko dlje. So pa zato posledice za vse državljanke in državljane hujše, ko do tega pride.
Oblast je odraz nas, državljanov. Kakor kruto se to sliši ob nesposobni vladi, predsedniku države s poraznimi rezultati, kriminalnemu vrhu pravosodja in lopovskemu vodstvu NLB. Zato se moramo najprej spremeniti mi. S takimi na oblasti bomo vsako leto živeli slabše. Če hočemo to preprečiti, bomo morali čimprej svojo željo po dobrem življenju postaviti pred ideološke delitve. Odločanje po ideoloških delitvah na naslednjih nekaj volitvah bi odločilno ogrozilo našo blaginjo in prihodnost. Imeti moramo pogum in voljo za prenovo – našega pogleda na politiko. Verjamem, da to zmoremo. Tega upanja si ne smemo odvzeti.
Slovenija dobiva nove nebeške priprošnjike. Prepričan sem, da bo to tudi izjemen umetnik ter velik ponižen človek Marjan Štefančič, ki smo ga pokopali v petek.
