Suverene neumnosti o suverenosti

Foto: smugglinganthologies.wordpress.com.
Foto: smugglinganthologies.wordpress.com.

V petek je tednik Mladina objavil prosti spis zgodovinarja Boža Repeta. Članek je politični pamflet, ki zaničuje vse, kar ni komunistično, predvsem pa katoliški prispevek v naši zgodovini in naš vstop v Evropsko unijo. Manifest pro-komunističnega časa je tako nezgodovinski, da bi se nad takim pisanjem moral zamisliti že urednik tednika, ki dovoli tako objavo, pa tudi profesorski zbor, ki mu avtor pripada.

Očitno je, da je profesorski zbor ljubljanske univerze še vedno okužen z revolucionarnim virusom, ki je v tem, da so mesta univerzitetne katedre zasedali taki in drugačni »otroci revolucije«. Gre predvsem za ideološko preverjene kadre, ki v normalnih razmerah ne bi prišli dlje od kakega neuglednega srednješolskega profesorskega mesta. Pri nas pa so cvetober režimskih zgodovinarjev, ki z ideologijo zastrupljajo mlade generacije. In zato je tak člančič problem. Ker ima avtor neomejen dostop do mladih študentov, ki nimajo orodij (ne znajo kritično razmišljati, ker je ta umetnost pregnana iz našega gabrovskega šolskega sistema) in ne znanja, ker jim je zaprt svet pravega zgodovinopisja o naši polpreteklosti.

Pa pojdimo po vrsti, da dokažemo svoje trditve in stališča.

Članek naj bi bil nekak zgodovinski pregled naše poti k samostojnosti in mednarodnemu priznanju (suverenosti) obenem pa tudi kritični pogled v naše sedanje politične dogodivščine. Avtor bi kot zgodovinar moral znati razlikovati stvari. Že na začetku, ko omenja ruske manjšine v baltskih državah, je jasno, da mu razlikovanje ne gre najbolje. V baltskih državah so ruske manjšine posledica sistematičnega poskusa SZ, da si popolnoma podredi baltske države. Zato so rusko govoreči prebivalci vse do padca SZ bili privilegirani in so priseljevanje dejansko spodbujali na škodo tamkajšnjih malih narodov, ko pa so se Balti osamosvojili in zahtevali, npr. da se Rusi pri njih naučijo večinskega jezika in prisežejo lojalnost obujenim državnim tvorbam, zaradi tega še niso nikogar diskriminirali. Stanje se je samo normaliziralo. Jasno je, da rusko govoreči prebivalci, navajeni privilegijev in prednostne obravnave, občutijo svoj padec v normalnost kot diskriminacijo. Ampak dejstvo je, da občutek še ni argument in to bi moral Repe vedeti. Zato je že njegovo izhodišče napačno in primerjava zavajajoča.

Iz sestavka je tudi jasno razvidno, da Repe ideološko in pristransko obravnava delo predvojne SLS. Njenega dela za slovensko avtonomijo v Kraljevini Jugoslaviji noče videti, predvsem pa – pristaš revolucije – ne razume načela postopnosti, ki je lasten demokratom, posebno še, če se sklicujejo na krščanske vrednote. »Klerofašistični sistem«, ki naj bi ga po avtorjevem mnenju SLS vzpostavljala v Dravski banovini, je prav tako prevrednotenje, ki so ga komunisti delali in še delajo »post-festum«. O kakšnem »klerofašizmu« v Sloveniji ne moremo govoriti. Že ta izraz govori o ideološki obremenjenosti avtorja in priča o njegovi reinterpretaciji zgodovine s točno določenimi političnimi učinki danes. Ne gre torej za zgodovinopisje, temveč za politični manifest.

Potem pa pridejo odstavki, ki so višek sprenevedanja in sprevračanja dejstev, ki so danes znana vsakemu povprečnemu poznavalcu naše polpretekle zgodovine, oz. so višek avtorjevega ideološkega interpretiranja zgodovinskih dogodkov »a posteriori«. V osrednjem odstavku avtor trdi, da smo imeli Slovenci največ suverenosti »v partizanih«. Ta odstavke uvaja z blatenjem slovenskih predvojnih demokratičnih voditeljev, ki naj bi se povezovali s fašizmom in z nacizmom »še preden je bila Jugoslavija sploh okupirana!«. Take laži si zgodovinar pač ne sme privoščiti, razen, če je prepričan, da ga nihče ne bo poklical na odgovor. Naj povem drugače. Komunisti so svojim političnim nasprotnikom, potem ko so jih najprej množično likvidirali in tako prisilili v ustanovitev vaških straž, kasneje pa domobrancev, ki so jih potem v objestni in strahotni orgiji maja 45 likvidirali, rekli »narodni izdajalci« a nikoli »nacisti« ali »fašisti«. Očitno si otroci laži niso upali prestopiti te meje. Zdaj, ko je problematična tudi najhujša oznaka, ki so si jo izmislili revolucionarji zoper slovenski demokratični tabor, pa kakor čarovniki iz klobuka, prinašajo nove psovke, upajoč da se bodo prijele? Noro!

Avtor »dokazuje« svojo tezo, da je partizanstvo višek naše suverenost z naštevanjem neke paralelne državne strukture, ki naj bi jo imelo partizanstvo sredi vojne in revolucionarne vihre. Pri tem pa ne ločuje med propagando in dejstvi. Dejstvo je, da so bili partizani v gozdu in tam, na »osvobojenih ozemljih« ni bilo omembe vredne vojaške, državne, kulturne in kakršnekoli infrastrukture. Marsikatera stvar, ki jo avtor omenja kot dokaz suverenosti, je živela dejansko samo na papirju, saj bi morali danes vsi vedeti, da so bili domobranci vojaško močnejši in so revolucionarje dejansko zdesetkali, Sloveniji pa prinesli več kot leto relativnega miru pred rdečim terorjem, kar posledično pomeni, da ni mogoče govoriti o kakršnikoli državniški infrastrukturi, ko so partizani bežali iz kraja v kraj pred domobranskimi udarnimi bataljoni. Šele ruski tanki in enote iz Juga so v Sloveniji prinesle preobrat v korist komunistom. Partizani ne bi nikoli zmagali s svojo lastno močjo. A so zmagali zaradi boljše vpetosti v mednarodno politiko kjer so SZ in komunistične stranke igrale svojo podlo igro in pol Evrope spremenile v »rdeči raj« ali bolje »rdečo sužnost«.

Tako tudi omenjena »partizanska lira«, ki naj bi bila »prvi slovenski denar«, ni omembe vredna valuta, ampak samo potrdilo o nasilju partizanskih enot. Nič ni znano, da bi ljudje za tiste lire kdaj dobili vsaj dinarje… Avtor se spreneveda, da je bil  Zbor kočevskih odposlancev  svoboden parlament, čeprav je v resnici bil le partijski organ in fasada kvazidemokracije, sklican po partijski liniji, da bi igral farso parlamenta. Zbor kočevskih partijcev nikakor ni bil kak spoštovanja vreden parlament in tudi ni predhodnik današnjega slovenskega parlamenta. Kaj takega lahko trdi le zadrt komunist, ki mu je malo mar dejstev. Repe tudi v tem primeru preprosto izključi partijsko logiko revolucije in se dela, kakor da je ni bilo. A revolucija je bila in ves partizanski aparat je služil le temu, da se sredi vojne in brez štetja žrtev (kajti žrtve morajo biti in  so res bile, pobili so nam najboljše) in prelite krvi, vzpostavi komunizem v Sloveniji. Zgodovinar, ki hladno in zavestno spregleda to partijsko zločinskost in njene metode, ter se dela, da je bilo v partizanih »vse lepo in prav«, ni zgodovinar, ampak politični agitator.

Iz slavljenja partizanstva preide avtor v slavospev komunistični Jugoslaviji. Brez težav in razlikovanja meša sindikalni boj za mezde (štrajk rudarjev leta 1958) s političnim bojem, ki nas je pripeljal v samostojno državo Sloveniji. Politični boj, ki je bil dvojen. Boj za svobodo in demokracijo in boj za našo državo, ki bo mednarodno priznana. Oboje je potekalo proti silam komunistične partije in njenih satelitov in oboje smo dosegli kljub njihovemu nasprotovanju. Žal smo že v začetku naredili napako, da smo na čelo države postavili zadnjega partijskega sekretarja, ki je potem v tipično komunistični maniri, s svojim partijskim načinom uzurpiral državo in temu stanju danes pravimo »strici iz ozadja«, prej pa smo rekli »udbomafija«.

V kritiki sedanje politične garniture se bralcu zdi, da so Sloveniji od osamosvojitve vladali samo pomladniki. Bežen zgodovinski spomin pa pravi, da pomladniki nikoli niso vladali sami. Vedno so bili v koaliciji s takimi ali drugačnimi kontinuitetniki, ki so s pomočjo svoje pol stoletne prednosti, dejansko obvladovali Slovenijo, našo javnost, našo miselnost, naše gospodarstvo, našo javno moralo, civilno družbo, banke in pravosodje. Zato je avtorjeva kritika našega političnega trenutka pravzaprav brezpredmetna, ker se bralcu zdi, da kritizira slovensko pomlad, ko bi moral v resnici slovensko zimo, pa tega nikjer ne pove. Tega pa avtor ne more narediti, ker je od nje odvisen, ker ji pripada z dušo in telesom in ker na tisti strani ni v navadi iskrena, odprta in poštena kritika. V partiji, pa čeprav samo virtualni, namreč ni svobode govora in mišljenja.

Višek sprenevedanja in fatamorganskih trditev pa je trditev, da imamo v Sloveniji »frak in talar«, ki mu gre samo za oblast. Prof. Repe v članku nikjer ne omeni niti enega duhovnika, ki bi bil v zadnjih 25 letih politično aktiven in bi imel dejansko politično moč. Slutiti pa je predvojni refleks »antiklerikalizma«, ki vidi strahove tam, kjer že dolgo ni strašila, ki bi se ga moral bati. Katoličani v slovenski politiki pa se na volitvah borijo za glasove svojih sodržavljanov, prihajajo in odhajajo iz javnega političnega odra kakor vsi drugi, a med njimi ni duhovnika. Prav tako bi moral Repe vedeti, da Ljubljanska nadškofija, stotnije župnij in redovnih skupnostih, ki jim je Slovenija vrnila po krivici odvzeto premoženje v komunizmu, niso »Vatikan«, ampak so domače pravne osebe, ki v Sloveniji plačujejo davke na svoje gospodarsko premoženje in tako prispevajo v državno blagajno več kakor katerikoli od 100 najbogatejših Slovencev, ki svoje premoženje skrivajo v Linchensteinu ali Cipru ali kje drugje in so bolj bogati kakor Cerkev. Zato je trditev o »gozdovih vrnjenih Vatikanu« le poceni floskula, ki lahko zadovolji kakšnega bralca Mladine, ne pa resnega intelektualca, ki ne goji predsodkov in antipatije do Katoliške Cerkve. Katolikofobija avtorja ob denacionalizaciji postane tako očitna, da je ne more odpraviti nobena pametna razlaga. Ne cerkvena. Ne državna. Gozdovi so namreč še vedno v Sloveniji in v njih delajo Slovenci v slovenskih podjetjih. A kaj to zgodovinarja briga, da se le blati Katoliško Cerkev.

Žalostno je jamranje avtorja o drugorazrednosti slovenskega jezika v znanstveni sferi. Slovenska znanstvena sfera je proizvod komunističnega časa, ki ga avtor občuduje. Internacionalizem, ki izhaja iz komunizma in so ga naši domači krvniki vzeli tako resno, je strup za zdrav narodni ponos in ljubezen do lastne identitete, ki ne zaničuje drugih. Kdor se je udinjal komunizmu, se je udinjal Titu, se je udinjal Stalinu … takemu danes slovenstvo nič ne pomeni in ga zlahka zavrže, zamenja za angleščino in sebično delo za lastni, osebni blagor. Zato tudi pri nas levica skrbi le za osebno bogatenje na škodo države in ljudi. Drža, ki avtor jo kritizira, je tako posledica vpliva otrok rdeče zvezde, zato bi se moral avtor zamisliti, ko hvali in časti take, ki se še danes zbirajo pod tem simbolom zatiranja.

Ko pa avtor spregovori o »izgubi zgodovinskega spomina«, takrat doseže spis žalostno dno. Zgodovinar, ki ima moč in priložnost, da bi zgodovinski spomin budil, ker poučuje mlade zgodovinarje, ima dolžnost, da budi v njih zgodovinski spomin, ki lahko sloni le na resnici, na pravilni interpretaciji dejstev, vzrokov in posledic. A ko sledi naštevanje česa bi se morali spominjati, človek spozna, da avtor kar sproti ustvarja zgodovinopisje za trenutne potrebe. Ko zapiše: »danes v Evropi … nihče ne ve za slovenski (jugoslovanski) samoupravni socializem, odprte meje, neuvrščeni položaj med blokoma« – človeka kar prevzame sočutje zaradi zaslepljenosti in zaljubljenosti v propadli sistem, ki nas je moril toliko desetletji in v katerem so očitno premnogi živeli od dela in žuljev drugih, da se jim še danes kolca po njem.
Žalostno, a tipično slovensko.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.